Revija Joker - Owlboy

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Owlboy
Owlboy

Kavbojc ima kljun, a ne more skovikati. Dobro, da ima glasne prijatelje!

Kaj se pripeti, ko nadarjenec skoraj desetletje ustvarja iz gole ljubezni? Odgovor ima Simon Andersen, Nintendov oboževalec in spreten pikslostavec, ki je z ozko druščino somišljenikov prav toliko časa posvetil Owlboyu. Tale od strani zrta raziskovalna letalščina je z razvojem štartala približno takrat, ko so nekje drugje pričeli delo na Last Guardianu. A čeprav ni šlo brez tegob, med drugim je avtar zapadel v depresijo, in se leta ponekod poznajo, nam je po dvigu zastora vzelo sapo. Owlboy je tisto, kar smo si od 2D-retro ploščadarske avanture najbolj želeli. Videz je prepoznavno SNESovski, a neizmerno bolj pod­roben, igranje pa kompleksnejše in primerno današnjiku.

Odprt svet, frčanje in skakanje, akcija, miselnice … Ja, Owlboy je napravljen po receptu 'metroidvanie'. Zares novega ni dosti, a je paket izpiljen.

Zgledi so jasni že spočetka, ko se pri treningu pridružimo junaku, antropomorfni sovici. Ne gresta mu ne letanje ne prenašanje posod, kar v njegovi vasi velja za ključni veščini. Pa še nem je, kar je hecen poklon Mariu in Linku. Nasploh je prvi vtis precej zeldast, ko mladič frči po spokojni vasici med oblaki in nagovarja maloštevilne živopisane prebivalce. A mir ne traja, saj očetnjavi zapreti nevarnost v obliki gusarske zalege. Ta ima kakopak zrakoplove, saj dežela skrivnostno lebdi nad morskim planetom. Sčasoma neprilika ogrozi ves svet, perjatež pa bo moral kot pobič v zeleni tuniki odrasti in dokazati herojstvo. Preobratov vseh sort je na poti dosti, navdušijo pa zlasti liki, ki se tekom pustolovščine razvijejo in korenito spremenijo. Pod drobnogledom je prijateljstvo, ki se splete med junakom in pribočniki.

Lahkotni miselni orehi so vdelani v okolje, pri čemer je treba na premetene načine uporabljati orodje ali grabljenje. V dotičnem primeru zalivaš.

V krempeljcih
Bistvena razlika glede na Linka in Maria je, da krilatež sam ni kos preprekam. Resda je vešč skakanja, neutrudnega letenja in grabljenja, vendar udari kot baba. A v ruševinah starodavne civilizacije najde artefakt, ki mu omogoči pre­žar­če­vanje kolegov. S tem jih lahko kadarkoli prikliče in v hipu zamenja kamerada, ki ga nosi v krempljih. Vsak ima lastne veščine, ki jih posodi junaku. Eden nažiga s pokalico, drugi kuri in strelja s počasno šibrovko, tretji onesposablja in uporablja kavelj. Vse to pride prav pri raznolikih sovragih, kot so leteči bodičevci, roji čebel in prizemljeni metalci kamenja. Dostikrat je treba skombinirati več prijemov in zlikovcu najprej odbiti oklep ter ga nato zasuti z izstrelki. Ali poštudirati vzorce napadov, se izmakniti in naposled navaliti. Vsake toliko špil odvzame kakšnega od pomagačev, tako da se je treba znajti na drugačne na­čine. Proti gusarjem denimo običajna orožarna sploh ne zaleže, tako da se je treba iti skrivalnice. Tudi v tem pogledu se sova izkaže, ko se plazi po jaških, šunja med grmičevjem in odvrača pozornost. Ali pa panično beži pred sledilnimi bombami in išče stikalo za izklop alarma ter smrtonosnega plina.

Privlačnost je v raznolikosti, saj Owlboy vselej skrbi, da je na meniju nekaj frišnega. Tule v tipski bežalni sekvenci beži pred rastočo lavo.

Domala vsaka sposobnost je uporabna izven tepeža. Kot je navada v metroidvanijsko odprtih svetovih (podžanr je znan po raziskovanju le-teh, kjer raznovrst­­ne nadgradnje omogočijo napredovanje in odpirajo nove poti na obis­kanih področjih), je dosti prehodov zaprtih, dokler junak ne dobi primernega orodja. Obenem je treba tega uporabiti za miselne orehe znotraj okolij. Tako denimo grabi oblačke in jih ožema, s čimer dvigne gladino vode, ali kuri bršljan, ki je v napoto. Nasploh je dosti grabljenja in metanja naokoli, naj bo to še pred trenutkom nevaren eksploziven sovrag ali čep, ki zamaši zoprno vetrovno luknjo. Hvalevredno je, kako naravno se sova nauči novih prijemov, saj tutorialov praktično ni. Ko vlada trda tema, okoli preganja kresničke. Lučke se navdušijo nad sadežem – ako ga pobere, mu bodo sledile in osvetljevale pot! Zagonetke resda nikdar niso težke, a so raznolike in domiselne ter redno terjajo frišno rabo pripomočkov, tako da se početje ne začne ponavljati. Slično velja za večnivojske šefovske boje, kjer hitroprstno izmikanje in streljanje nista dovolj. Tako gusar po strelskem obračunu skoči v ladjo, nakar je treba kanon nahecati, da ustreli v skalo nad njim. Pristopov je mnogo in že naslednji glavar je povsem drugačen, saj je treba pred njim bežati in spotoma odstranjevati ovire. Zaradi takih gradnikov se Owlboy dvigne nad sorodne stranskogledne naslove, kot sta Ori in Unravel, ter celo nad znanstvenofantastični Axiom verge.

Nadležne čebele navalijo v roju in se druga za drugo brzinsko zapodijo proti junaku. Dokler so skupaj, zaleže šibrovka, med letom pa kavelj.

Hudič v podrobnostih
Ko se skovik ne tepe, klati po temnicah, šunja in lahkotno mozga, raziskuje vertikalno deželo, klepeče, lahkotno nadgrajuje opremo in količino zdravja ter se razgleduje. Koliko čudovitih reči ima za videti in kako uživantsko je šviganje po nebu! Pikslasta podoba na vsakem koraku kaže predanost avtorja, ki je do najmanjših podrobnosti animiral like in okolja, da se cvetoče krošnje pozibavajo v vetru, trava migota ... Tu je celo menjavanje dneva z nočjo. Vse to spremlja fina muzika, ki meša staro z novim. Na tleh je prijetno čiptjunasta, a v trenutku, ko se sova požene v zrak, se piskanju dinamično pridružijo godala. Ko se to zgodi prvikrat, te kar malo zmrazi. 

Dosti je (pol)šefov in vsak terja drugačen pristop. Zdaj je treba poskrbeti za ščit, pri drugem bo ključno izmikanje v stilu bullet hell raketščin.

Zamere je treba iskati z lupo. Nekaj skrivnosti je skritih res peklensko, tako da bo doseganje tistih zadnjih par odstotkov slabih deset ur dolgega samotarskega špila raztegnilo v nedogled. Tedaj znaš pogrešiti zemljevid in možnost prežar­če­vanja, ki v metroidvanijah veljata za stalnico. Ni pa njuna odsotnost kritična, ker se tematska področja fino zlivajo med seboj, tako da se hitro orientiraš, in krožno vodijo v osrednji, bolj odprti del sveta. Težavnost sem in tja čudno poskoči ali določeni odseki terjajo učenje na pamet, kar malce skazi tempo. Vendar se položaj samodejno shranjuje vsakih nekaj trenutkov, tako da ni panike. Pri nadzoru čudi, da je možno merjenje v vse smeri, premikanje pa ni analogno, dočim zna kamera na robu soban zoprno švigati. A vse to so drobtinice, ki ne skazijo vtisa po končanju. Tedaj s teboj ostanejo podroben in domiseln svet, kup fletnih prijemov in zgodba. Ta sčasoma naraste do epskosti, a po duši ostane skromna in ne pozabi, kaj je najpomembnejše. Srce, kajpak – in kako močno bije v prsih Owlboya!

Akcija je razgibana, tako da ni brezglavega nažiganja. Tule je treba odstranjevati padajoče bombe, se izmikati in pičiti proti vrhu.

Owlboy
založnik: D-Pad Studio
objavljeno: Joker 281
december 2016

88
brezšivno povezani raziskovanje, boj in mozganje
raz­koš­je pikslov in mu­zike
raz­giban svet
štorija, ki gre dlje od čr­no­be­losti
peščica drobnarij
okvirčki:

Deset let skomin