Revija Joker - Titanfall 2

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Titanfall 2
Titanfall 2

Sneti se zavihti v novega prijateljčka Robija. Odslej se mu ne bo mogla upreti nobena ribja konzerva!

Andrew Wilson je debil. Eeee, kdo? Jah, okravateni stric iz ozadja, ki načeluje Electronic Arts in nosi levji delež krivde za ne baš spektakularno prodajo te udarne in zanimive prvoosebne streljanke. Datum njegovega izida je namreč računovodski genialec postavil naravnost med največja letošnja žanrska (in širše) naslova, Call of Duty: Infinite Warfare in Battlefield 1. Ter ob tem zatrdil, da kdor igra ta dva, ni stranka za Titanfall 2. Šur, ker streljanje ljudi v glavo v prvi svetovni vojni in futuristični Zemlji ni niti malo podobno streljanju ljudi v glavo na oddaljenem planetu. Pa že tako je izredni Overwatch odvzel legijo potencialnih kupcev, ki ne čutijo nobene potrebe, da bi do leta 2019 nabavili katerokoli drugo igro. Skratka, večje bedarije od Wilsonove nisem slišal, odkar se je končala ameriška predsedniška kampanja, in žalosten postanem, ko na večigralskih strežnikih v danem trenutku najdem le nekaj tisoč ljudi namesto desetkrat več. Titanfall 2 bi si jih absolutno zaslužil. 

Titanfall 2 je futuristična prvoosebna streljanka, v kateri igraš tako v vlogi gibčnega človečka kot težkega ro­bota, iz katerega je pogled takle. Ne gre pa za simulacijo, temveč za moderno, razgibano arkado.

Sebe vedno vzameš s sabo
Vojna v globini vesolja, kjer se je v prihodnosti razpaslo človeštvo, še vedno traja. Kakor v enici se tam zunaj še vedno bojujeta k dobičku usmerjena megakorporacija Interstellar Manufacturing Corporation in njena gverilska nasprotnica Militia, ki jo tvorijo uporniki, pirati in slični čudaki. Tej frakciji se pridružiš v konkretni zgodbeni kampanji, ki je največje presenečenje paketa, saj je bila enica povsem usmerjena v večigralstvo. Titanfall 2 torej ne gre po stopinjah Battlefielda 1, ki vsebuje le zasilno samotarsko plat, marveč je bolj podoben Black Ops in Infinite Warfaru. To ni nenavadno, če vemo, da so hišo Respawn Entertainment ustanovili prebežniki iz Infinity Warda, kjer je Call of Duty nastal. Kampanja pa je tam od nekdaj v čislih. 

Hodci niso le eksoskeletna vozila, temveč posedujejo lastno pamet, zato jim lahko rečemo roboti. V večigralstvu znajo rešetati sami, če jih ne zasedeš pravočasno.

Postavijo te v kožo navadnega partizana, ki v ofenzivi proti silam IMC na strateško ključnem svetu po spletu nak­ljučij postane pilot eksoskeleta ('zunanjega okostja'). Ta 'titan' ni le vojskovalni posnetek človeškega tele­sa, marveč je opremljen z lastno, napredno inteligenco. Več časa kot prebijeta med eliminiranjem sil IMC in njihovih najemniških podrepnikov, boljša sodelavca in celo prijatelja postajata. Z BTjem pošteno zagnojita življenje IMCju, ki ima v rokah specialno ultimativno orožje. To bi lahko vodilo v dobro fabulo, vendar se ta ne dvigne nad enostavno zaporedje adrenalinskih dogodkov. Kapitalizem in vojna nista skurcana, kaj šele, da bi bili deležni ostalih likov, ki ne bi bili kartonski izrezki, ali za prste obliznit ZFja. Če bi bil to film, bi v njem komot nastopal Lundgrenov Dolfi, in fabula ni na nivoju Warfarove. Je pa plus dokaj razvit svet, s številnimi frakcijami, planeti in zamerami. Scenarij drvi brez prestanka, tako da ni časa za oddih. Odnos med pilotom in robotom pa je humano kolegialen in zato zanimiv. Titan po imenu BT s svojim suhim, digitalnim humorjem izpade prava faca, nekakšen Optimus Prime, kakršnega smo si vedno želeli – takšnega brez kola v riti!

V zaključnem večigralskem pobegu na ladjo oziroma preprečevanju slednjega imaš le eno 'življenje'. Jaz sem umrl, a moji kolegi so poskrbeli, da je plovilo razneslo.

Ena ne prav žlahtna, vendar eksplozivna štorija
Del kampanje opraviš na nogah in del v robotu, s tem, da misije niso nujno ločene na en in drugi pristop, marveč ju fino mešajo. Dostikrat se moraš peš boriti s komandosi, dvonožnimi toasterji in slično golaznijo, nakar srečaš zvestega hrusta. Ta te ročno zgrabi in te postavi v svojo kabino, ti pa zarjoveš "UNLEASH HELL!!!" ter začneš besno mitraljirati & raketirati pehoto in titane. V 'šofiranju' titanov ni ničesar simulacijskega, saj se obnašajo kot težji ljudje, in daleč od tega, da bi moral skrbeti za toploto in kup sistemov kot nekdaj v MechWarriorjih. A je uživantsko in res imaš občutek, da nakrog topotaš v petnajstmetrski mašini smrti. Napredovanje je sicer linearno, vendar se vlakec smrti po žal dokaj turobnem in počasnem začetku ne ustavi več. Nekod moraš braniti objekt, potem nekaj prinesti iz globočin, na enem mestu pa se med udari topov in laserjev udeležiš prodiranja čez frontno črto v družbi prijateljskih eksoskeletov, ob čemer nekoliko zbledi celo glorija rinjenja čez keltsko nabrežje v Rysu. Spektakel je vrhunski, a zaradi pošteno spremenjenega Half-Lifovega pogona Source niti ne terja fantastično močne mašine. 

Titanfallov svet ni odprt, da bi raziskoval tujski planet in spoznaval eksotično floro ter favno. Na poti srečaš nekaj tovrstne gibčne zverinjadi, toda levji delež nasprotnikov je človeško-kovinskih.

Dvoje gradnikov kampanjo v Titanfallu naredi posebno in tako uživantsko, da si jo zapomniš. Prvi je svoboda gibanja, ki jo je igra podedovala od inovativnega prvenca. Piloti so opremljeni z magnetnimi podplati in raketnim ruzakom, kar jim omogoča tek vzdolž navpičnih površin in dvojne skoke – v luftu se lahko še enkrat odrinejo. To jim omogoči svobodo gibanja, kakršno v prvoosebnih šuterjih izkusimo bore malokrat. Ve­č­inoma lahko zgolj normalno tečemo in ska­če­mo, s tem, da nas dosti iger, na primer Call of Dutyji in Gears of War, sili v pogosto tičanje v zaklo­nih. Titanfall ima veliko raje, da sovražnike očistiš tako, da se nekam povzpneš, zašibaš po steni in doskočiš v njihovi sredini, nakar jih postreliš in premlatiš, da kri ter kosi mehanizacije frčijo na vse strani. Oziroma jim naluknjaš čela kar med skokom, hu-a. Takisto je notri več pasaž, kjer se moraš čez širen prepad prebiti z nizanjem skokov, ponekod tako, da med padanjem na daljavo pretikaš stikala. Občutek je nemalokrat sličen drugi EAjevi franšizi, Mirror's Edgu, kakor bi nekdo do zob oborožil Faith in jo osvobodil klavskih zadržkov. Čeprav miksanje streljanja in skakanja nekaterim ne bo pogodu, se je po igranju Titanfalla 2 težko vrniti k običajni žanrski nesvobodi premikanja, naj bo to v Destinyju, Halu, Crysisu, celo Star Wars: Battlefrontu v vlogi jetpackovskega Boba Fetta in Black Opsih z običajnimi eksoskeleti. 

V multiju sem ravnokar ukinil grunta, računalniškega soldata, ki rabijo kot jeziček na tehtnici. Imajo nekaj lastne pameti, ki pa ni tako strupena, da bi konkurirali pilotom.

Druga razveseljivost je lahkotnost, s katero Respawn v enoigralstvu vpeljujejo in odmetavajo igralne pristope, kakor bi brali Nintendovo razvojno biblijo. (Bržda ni slučaj, da se na enem mestu počutiš kot v nasilni inačici Super Maria 3D.) V eni in samo eni od misij denimo prejmeš napravo, s katero menjavaš med preteklostjo in sedanjostjo, s čimer premaguješ ovire in se ogibaš sovražnikom. Okrog česa takega bi manj sposobni avtorji zgradili ves špil, tu pa prijem kmalu odstopi prostor nadaljnjim domislicam. Številne se tikajo šefovskih bojevnikov v lastnih, špasno oblikovanih titanih, ki niso pretirano zajebani, navdušijo pa z raznoterostjo. Epska je denimo bitka na križarki, drveči nad razdrapano krajino, kjer frleč snajperski kovinko na pomoč pokliče prijateljčka, ti pa moraš izkoriščati zaklone, ki se ritemsko pojavljajo in izginevajo. Ko po kakšnih osmih urah kampanjo obrneš na običajni težavnosti, jo greš rad preigrat znova na višjih dveh, ki terjata več dinamičnosti, preciznosti in taktičnosti. Škoda le, da skrivnosti v obliki na težjih mestih nameščenih čelad doprinesejo k spretnostnemu izzivu, vendar ne razširijo zgodbenega ozadja. In da skakalni ter časovno manipulacijski deli v drugo postanejo rutina, ker so rešljivi na en način.

Robot BT, s katerim upravljaš v kampanji, pripada razredu vanguard, ki pa ga v večigralstvu ni. Še najbliže mu je klasa \'legion\' s sličnim rotirajočim topom, medtem ko ima rakete razred \'tone\'. Hm, Robi in Tone!

Človek človeku čeljusti 
Ko se le odlepiš od puščavniškega razdelka, je čas za največji jemalnik časa, spletni tekmovalni multiplayer. Ta ni bistveno različen od tistega v predhodniku, kar pomeni, da bitko običajno začneš kot hiter, dvojno skakajoč, vzdolž sten tekajoč pilot, nakar z uspešnim streljanjem tako človeških kot računalniških pajacev nabereš zadosti točk, da prikličeš izbranega titana. Vendar je ta še manj vsemogočna mašina krute smerti, saj že v dvobojih s posamičnim sovražnim eksoskeletom dokaj hitro potegne kratko, kaj šele proti dvema. Pa še piloti mu zavdajajo z ruvanjem baterije iz trupa in žarkovnimi orožji z velike oddaljenosti, da šofer dostikrat sploh ne ve, od kod ga špikajo. Tako je narejeno zaradi brzinske akcije, zabavnosti in dokajšnje dostopnosti za vsakogar, saj bi mojstri v nasprotnem primeru preveč dominirali. S tem imaš vsaj šanso, da komu od zadaj odciniš poslednji kanec oklepa, s čimer tvoja ekipa nabere zadosti točk za zmago. A tedaj obračuna ni konec, saj je treba kot zmagovalec preprečiti pobeg z vesoljsko ladjo čimveč preživelim nasprotnikom, kot poraženec pa se skušaš prebiti do nje skozi pravo baražo ognja. 

Če smo že pri Tonetu – takle je izbirni zaslon za titane. Orožij ne moreš spreminjati, menjavaš pa lahko 'perke', na primer jedrsko eksplozijo po uničenju.

K prepoznavnemu okusu prispevajo še drugi gradniki. Na primer odličen občutek pri streljanju, ki si ga igra deli s kampanjo: preprosto užitek je stiskati navideznega petelina pri mnogoterih krepelcih, ki so zasidrana v zdajšnji realnosti, a so ZF-obarvana. Na seznamu so številne strojnice, snajperice in šotganke, pištole, ki avtomatično podelijo head­shot, in izstreljevalniki elektrokucijskih krogel. To ni vse, saj so na razpolago številne izboljšave, od muh, ki dodatno obarvajo sovražnike, do večjih nabojnikov in sposobnosti streljanja med šprintom. Nadalje je moč pilotu dodeliti različne granate in več sposobnosti ubijanja od blizu, mu spremeniti skakalne veščine in mu določiti poseben kos opreme. Ta sega od kavlja za hakljanje po zidovih prek kamuflažne obleke do sonarja, ki izda tabornike. Takisto lahko razpošlješ eksplozivne pajkce, slične onim v kampanji, ali prikličeš umetnopametne zaveznike, kamor sodijo tako vojaki kot manjši roboti. Ti pomagajo preobrniti tok bitke, a znajo koristiti sovragu, saj z njihovim ubijanjem nabira točke za priklic titanov. Vse to odklepaš in kupuješ z udejstvovanjem in ne pravim denarjem, kar je v teh mikrotransakcijskih časih prava osvežitev. Postopek za odprtje vsega pa je solidno dolgotrajen, mestoma celo dolgovezen. Je treba res na ta način odpirati barvne kombinacije in kamuflaže?

Ko s titanom razdeliš dovolj uničenja, dobiš pravico do uporabe najmogočnejšega napada. Na primer takegale megažarka ali pravcatega roja raket, ki zapolni nebo.

Robot robota luknjač 
Dobro torej, da se imaš v multiju nadvse fino. Delno že zaradi same pilotske gibljivosti, ki omogoča spek­takularne pregone, nindža uboje in neverjetne pobege v zadnjem delcu sekunde. Mrtev nisi takoj, marveč imaš po kasirani seriji nabojev drobec moči, da uideš in pustiš, da se ti energija samodejno obnovi. Če te ne zasledujejo, seveda. Potem je tu devetero nadmočno zasnovanih in razgibanih kart, od pode­žels­ke idile s širnimi ravnicami, ki so fantastične za robotske udare, do mestnih okolišev z ekspertno razporejenimi stavbami, ulicami, mostovi ter koridorji. S tem, da so avtorji že napovedali pritok svežih brezplačnih ozemelj. Najbolj pa suva tisti živalsko vznemirljivi trenutek, ko pridobiš pravico do priklica titana. Z neba kot strela v tla udari stotine ton težka kovinska pošast, ki dvigne ob­lak prahu, te zajame z orjaško roko in te posede vase. Halo ima thirty seconds of fun; Titanfall 2 pa five seconds of awe. Mogoče ti niti ni treba poklicati robota, vendar ga hočeš, ker je tako neznansko kul. Kdor je igral enico, bo občutil večji spektakel in popiljenost vsega, ter opazil, da je hodcev tokrat več. Natančneje šestero, od onega z me­čem in prikrivanjem prek tankovskega ognjemetca do snajperja ter takega, ki je oborožen z rotirajočim topom. Vsak ima prednosti in pomanjkljivosti ter slehernega je moč do neke mere razviti. 

Titani, ki čakajo na pilota, imajo okrog sebe neprebojen ščit, da jih kdo ne ukrade. Vendar pa si tokrat sami ne morejo več obnavljati energije: v ta namen mora pilot izskočiti, pobrati baterijo in se znova vkrcati.

Večigalstvo je privlačno, napeto in dogajalno ter ne vsebuje elementov, kot so CoDjevska bombardiranja. Um­reš zato, ker si bil butast, ker si slab ali ker nisi dobro ocenil situacije, ne zato, ker so ti od nekod na glavo vrgli eksplozivno telo in se zdaj praskaš po razgaljenem goltancu, ne vedoč, kaj se je sploh zgodilo. V Titanfall ti ni treba vložiti na ducate ur, da bi pokapiral, kje si ga polomil. Je pa res, da je večigralstvo nekoliko ozko in brez inovativnih elementov. Ima niz modusov, od zavzemanja nadzornih točk prek služenja denarja do boja zgolj pilotov oziroma samo titanov in arenskega obračuna le dveh oseb, za kar je treba odšteti virtualne solde. Nima pa ničesar posebej originalnega, recimo da bi dva pilotirala enega štirinožnega mecha, ali morda, da bi nekdo deloval kot poveljnik voda. Dejansko so seznam načinov iz enice oklestili, kar prispeva k večji obljudenosti obstoječih, vendar lista ni več tako impresivna. Manjka denimo sodelovalni modus frontier defense, kjer si družno odstranjeval valove capinov in bi bil po mojem še vedno nadvse dobrodošel.

Ena markantnejših odprav v kampanji je naskok na bazo, kjer čuvajo napravo za uničevanje planetov. Med ladjami prehajaš tako, da te prijatelj robot meče. Res.

Lajf ni fer, zato ga ustreliš
Glede na to, koliko ima TF2 ponuditi, je povsem nepravično, da ga je kupilo bistveno manj ljudi kot osrednja konkurenta. Čas izida je bil resnično neprimeren in do decembra so prodali manj izvodov kot prvenca, pa ta ni bil uspešnica in je bil narejen samo za PC in xbox 360. Vendar izdajatelj trdi, da stoji za franšizo, in je v dokaz tega že znižal ceno; v drugi polovici decembra to velja tudi za Slovenijo. Super: čimveč ljudi naj izkusi čare te streljanke, ki ima kaj pokazati na praktično vseh področjih. Stand by for titanfall! 

V notranjosti titana si povsem zaščiten, saj prednja stran ni steklena, temveč kovinska. Nanjo eksoskelet projicira sliko bojišča. Malo sem pogrešal retrovizor :).

Titanfall 2
založnik: Respawn / Electronic Arts
objavljeno: Joker 281
december 2016

87
nadmočna gibčnost človeškega pilota
surova mogočnost kovinskega robota
brezplačna dodatna vsebina
samo­svoja, razgibana samotarska kampanja …
… z mo­­notonim začetkom in plitko fabulo
nekoliko ozko več­­igralstvo brez titanskih presenečenj
okvirčki:

Prezrti Vanquish


sorodni članki