Revija Joker - Double Dragon IV

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Double Dragon IV
Double Dragon IV

Sneti z zvisanim krvnim tlakom in ozuljenimi prsti odigra hodi naprej pretepacino Double Dragon IV, ki je tako silno retro, da bi bila ocena povsem brez pomena. Zgimo, kot da se je vrnilo 1987!

Ali, bolje rečeno, leto kasneje, ko je izšlo nadaljevanje slovitega mlatilnega izvirnika, podnaslovljeno The Revenge. V njem sta se brata Billy in Jimmy Lee, kar je seveda obo­že­vals­ka referenca na Bruslija, odšla maščevat pripadnikom tolpe Black Warriors, ki so jima ustrelili ljubljeno dečvo. Babo, ki so jo na začetku prvenca s pestjo treščili v trebuh, so torej kar fentali! Argh! Ihtava 'dvojna zmaja' sta s starimi in novimi gibi nagarbala legije sovragov in naposled v starodavnem templju opravila s šefovsko zalego. Toda kleč je bil v tem, da vse inačice niso bile enake. Tista, ki smo jo igrali na avtomatu ter na veliki večini domačih naprav, od spectruma do mega driva, je bila le od daleč podobna razvpiti izpeljanki za Nintendov NES. Ta je imela devet stopenj namesto avtomatnih štirih in čarobnjaškega zaključnega poglavarja namesto Willyja Mitraljezca. Prav dotično verzijo si za vzor vzame frišni Double Dragon IV, ki je prišel ob tridesetletnici originala.

Kunoici te uniči 
V postapokaliptičnem svetu, kjer vladata nasilje in borba za redke preostale vire preživetja, Billy in Jimmy s širjenjem posebne borilne veščine souetsuken ohranjata mir in dajeta upanje. (Smeh.) Toda lepega dne jima avto s ceste zrinejo člani nove tolpe Renegades, ki sodelujejo s starimi nemezami Black Warriorji. Burazerja čaka nova odisejada iz ameriške pustinje prek zahodnih velemest do japonskih ulic ter gradov. Nanjo se lahko odpravita posamič ali skupaj, če je pri igralni napravi prisoten kolega. Spletne vezi ali umetne pameti za sodelavca ni. V glavnem se skoraj zmerom premočrtno gibljeta v desno, skačeta in se vzpenjata po lestvah. Večino­ma se lahko za manevrski prostor premikata gor in dol; torej nista pripeta na eno samo raven. 

Prvi Double Dragon (najbolj zgoraj) je znamenit tako po grafičnem slogu in vsebini kot po tem, da je bil prvi beatemup ali brawler, ki je omogočil sodelovanje dveh igralcev. Nasprotnike je bilo moč tako mlatiti družno, kar je olajšalo pot do ugrabiteljev zale dečve in povečalo zabavnost. Dvojka, The Revenge (sredina), je bila na avtomatu neke vrste DD 1.5, pravo obliko pa je dobila na konzoli NES, kjer je bila mnogo daljša. Na trojko (spodaj) pa bi srenja kljub sodelovanju treh borcev najraje pozabila.

Srečata mnoge stare nasprotnike, denimo ikonične velikoglave mišičnjake in pankse, opremljene z lanci od kavasakija, pa tudi novince: ženske nindže, sumoborce, karatejce, mečevalce. Vsem naredita poštene račune za ortopede, dentiste in pregledovalce sečnih odprtin s temeljnimi udarci z roko in nogo. In takisto z naprednejšimi, kot sta kolenček v grlo ter sukanje z iztegnjenim stopalom med skokom. Kakopak znata Bili i Džimi takisto pobirati orož­ja, naj bodo to skale, pnevmatike tovornjakov, palice za baseball, noži, smetnjaki, zaboji ali občas­ne granate. A treba je paziti, če so krepelca prisotna, kajti kandže smrti umejo enako vihteti in vreči rokomavhi! 

Prijetno čokate gibljive sličice in statična, staromodna ozadja vračajo spomine na stare Dvojne zmaje in NES. Slednjega po Sloveniji ni bilo tako malo in ob tej nevarnoulični sliki se zna kakemu starcu orositi zrklo.

Šit, sumorit 
Posebne globine mlatenja Double Dragon IV ne prinaša. Špil hoče biti nič več in nič manj kot zgodbeno, slogovno, vsebinsko in igralno nadaljevanje NESove dvojke, kot bi vmesna leta ne minila. Vic je zato vnovič predvsem v spretnem premikanju, da se s sovragom ne poravnaš povsem, saj tedaj tvegaš eno na gobec, marveč ga začopatiš malce od zgoraj ali spodaj. Nato ga čimhitreje in čimbolj temeljito nagoniš, preden te nalomi kak njegov kolega ali ti kaj fukne v glavo. To je v bistvu to: vijuganje med naraščajoče številčnimi in krvoločnimi tolovaji, ki posedujejo dokaj raznolike vzorce obnašanja in ravno prav butasto umetno pamet, da so premagljivi, deljenje batin in občasno izkoriščanje okolice. Znajdeš se denimo na robu prepada, ki je smrtonosen tako zate kot za barabine, če ti jih uspe vreči vanj, na ploščadih nad lavo in na tekočem traku, ki se izteče v ništrc. Še dobro, da ima štirica namenski gumb za skok namesto hkratnega stiska knofov za udarec. Ploščadne pasti so namreč še bolj zajebane kot v enici in dvojki, pri čemer po odrivu ne moreš spreminjati trajektorije skoka.

Igranje ni tako zapleteno, da bi imela brata merilnik kondicije, zato je moč posebne udarce izvajati brez kazni in zaporedoma. S kolenčkom naprej lahko prečkaš ves zaslon – seveda pa te kanalje ne bodo čakale!

Ravno ti platformski deli so zaslužni za levji delež izruvanih las, saj špil prav malo briga za sodobna oblikovalska dognanja v smeri zabavanja ter ujčkanja igralca. Že tepež ni nič kaj lahek, posebej ko zapustiš neproblematične začetne stopnje in prodreš globlje v kao dramatično večtolpaško zaroto, obelodanjano skozi ancientno pikslaste stripovske panele. Tedaj padeš v pravo gnečo nasršenih kriminalcev, špil pa ti marsikdaj omeji gibalni prostor. Energija zna hitro poiti in ni redkost, da v enem obra­ču­­nu izgubiš vsa tri življenja, kolikor jih da en 'že­ton'. (To je spomin na čase avtomatov, ko si si z vstavitvijo plastične ali kovinske okrogline kupil napredovanje.) Žetonov imaš le pet, izbiranja zahtevnosti pa ni, tako kot ne podatka, da lahko z gumbom START igranje začneš od katerekoli opravljene misije, ne vedno od začetka. Crkot se ekstra hitro pripeti ob skakalnih preprekah, kjer te za milimeter napačna odmera daljave stane celotnega življenja – tistega, ki bi v tepežu trajalo vsaj nekaj časa. Ampak taki so bili špili pred tremi desetletji, ko jih je še ni brigalo, ali jih kdo igra. Vedeli so, da jih itak vsi.

Zmaj bonsaj 
Špil z uradno licenco, za katerim stoji več ustvarjalcev izvirnika, je narejen za PC in playstation 4. Vendar se niti malo ne zmeni za moč modernih sistemov, temveč po zunanjosti in ustroju deluje kot neposredno nadaljevanje Revenga. Ne šmirgla niti slabo sprejetega Double Dragona III: The Rosetta Stone. Za štirico se kakršnakoli evolucija žanra ni zgodila; zanjo ne obstajajo ne Treasurjeve naprednice tipa Guardian Heroes ne sveži poskusi, kot je Mother Russia Bleeds. Preskoči celo simpatično prenovljeni Double Dragon Neon. Nima po sposobnostih različnih likov in ni prav nič prefarbano HD, temveč uporablja kar NESove čokate sprajte, enostavna ozadja in čiptjunasto muziko. Zvočni učinki pa so tako osnovni, da ne vključujejo niti dinganja dvigal in ropotanja helikopterskega rotorja. 

Eden od nivojev se odvija na strehi drvečega vlaka, kar me je spomnilo na žanrsko 'klasiko' Bad Dudes vs. DragonNinja. Igralnost seveda ni tako slaba, ni pa tudi tako dobra kot v Streets of Rage 2 in Turtles in Time.

Double Dragon IV je namenoma obtičal v osemdesetih ob boku Golden Axa, Streets of Rage in Final Fighta, kar je hkrati njegova ključna privlačnost in bistveni minus. Katera plat bo prevladala, je odvisno od tega, koliko ceniš staromodne sprehajalne pretepalke, o katerih smo obširne anale spisali v Jokerju 234, in kako retro si na splošno. Je pa res, da niti ne tako kratki štorijalni modus, ki ga je v dveh jako luštno igrati, dopolnjujeta arena s številnimi sproti odklenjenimi borci, kjer s prijateljčkom rebra preštevata drug drugemu, in stolp z obilico štukov, kjer te napadajo zmerom množičnejši capini. Ter da plačaš samo 7 evrov, kolikor bi njega dni mimogrede zmetal v tak avtomat. 

Double Dragon IV
založnik: Arc System Works
objavljeno: Joker 283
februar 2017