Revija Joker - Faeria

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Faeria
Faeria

Sneti z raziskovanjem digitalnih iger s kartami nadaljuje širitev obzorij onkraj Hearthstona. Na vrsti je svež ter pisan združek kvartopirščine in potezne strategije Faeria, ki je slasten in sladek belgijskemu poreklu ustrezno.

Njega dni so možaki v oštariji ali domačem kevdru skriti med oblake tobačnega dima metali 'hudičeve podobice' (tako so fajmoš­t­ri rekli kartam) v taroku, briškoli in ajncu. Danes osebki z nekoliko manj testosterona v žilah sedijo za ekrani in se ukvarjajo z internetnim pokrom ter drugimi zmešanicami spretnosti in sreče. Med njimi je najbolj obljudena Blizzardova krčma s škratom, ki vedno lepo pozdravi in te vljudno povabi k razgretemu vignju. Ob njem se drenjajo milijoni plezalcev po lestvi in udejstvovalcev v areni, ki molijo k RNGezusu in kolnejo šamana. Če ga že niso vzeli za svojega. Toda krajina elektronskih zbirateljs­kih iger s kartami ali CCGjev (Collectible Card Games) se tu niti približno ne konča. Še več, v njej ne najdemo le neposrednih posnemovalcev Hearthstona, temveč so nastali hibridi, ki kartanje mešajo s taktično poglobljenim dogajanjem na plošči. Tak je pred meseci opisani Duelyst, taki so vmes propadli Scrolls, sloviti zaradi tega, ker jih je skušal plasirati izdajatelj Minecrafta Mojang – in taka je Faeria.

Tako je videti igralno polje iz šesterokotnikov. Spodaj v kupoli je moj čarodej, zgoraj sovražni. Z rabo kart iz kupčka, ki sem ga naredil sam, na ploščo cimpram zgradbe, ki stalno učinkujejo, in bitja, ki se bojujejo. V prvi polovici partije se borim za modre izvire mane, ki se tu imenuje faeria. Židano je v vilski deželi!

Dolgo se je ta belgijski umotvor, za katerega so kapital zbrali na Kickstarterju, pacal v Steamovem early accessu. Zdaj je naposled prišel čas, da za­pus­ti testiranje in se tako na računalniku kot ipadu (verziji za jabolčni fon ter Android bojda sledita) pos­tavi ob bok Eternalu, Hexu, Elder Scrolls: Legends in ostalim jedcem obilnega kvartaškega kolača. Tis-tega, ki bo letos zrasel tja do milijarde in dvesto milijonov evrov. Ni slabo za igre, ki so praktično vedno brezplačne za namestitev, tako kot Faeria, ki jo najdeš na samoumevni uradni strani in Steamu.

Poleg napada, obrambe in cene v mani (cifra v modrem krogu) je treba upoštevati še ikonico z vrsto zemlje pod njo. Ta pove, koliko puš­čav, otokov in tako dalje si moral že ustvariti. Taktika!

Moje podobištvo 
Kot veli kopito za tovrstne špile, si v Faeriji nasproti sedita čarodeja. Po slovensko sosedsko se ne znata zmeniti ničesar, zato si hočeta z vojskovanjem pobrati življenjsko energijo. Zdaj je na vrsti eden, potem drugi in tako naprej. Sleherni vihti na lastno pest sestavljen kupček največ tridesetih kart z maksimalno tremi enakimi izvodi. Med njimi so tako uroki kot bitja, ki imajo s številko izraženo vrednost napada in obrambe. Ko se kreature na plošči spopadajo, se njihove poškodbe prenašajo iz runde v rundo, tako kot v Hearthstonu. Ni pa herojev kot tam, temveč je vsak veščec enak, z dvajset zdravja. Raznolikost junakov nadomešča izviren element: krog, v katerem so zbrana vsa dejanja, mogo­ča v dejavni izmeni. 
Vsakič, ko si na vrsti, se odločiš za natanko eno od njih, nakar se krog zapre in se obnovi v naslednji potezi. Med mogočimi akcijami so poteg dodatne karte, pridobitev ekstra energije za čaranje ter stvaritev polja ene od petih vrst, ki simbolizirajo barve oziroma frakcije. Iz kroga nastali gozdovi omogočajo rabo zelenih kart, otoki modrih, puščavske sipine rumenih ... Nevtralna barva si lasti splošno uporabne sluge in coprnije, zelena gradi na mogoč­nih bitjih in rasti, rusa poudarja direktne poškodbe in strelske enote, modra ima skakajoče tečnobe ter zahrbtne poteze v slogu spreminjanja oblike bitij, rumena pa se naslanja na letečneže in hitre napade. Nekatera bitja so za razliko od običajnih sposobna ukrepati takoj, ko se pojavijo (haste), druga terjajo, da sovražnik najprej opravi z njimi (guard / taunt), tretja nekaj storijo ob prihodu (gift / battlecry) in četrta ob odhodu (deathrattle / last words) … Posebnost pa so sluge, ki streljajo na razdaljo.   

Legendarne karte so praviloma najmočnejše in najdražje. Tale zelenjak za sodelovanje v boju povleče karto, ki stane 0. Na splošno se mi zdi uravnoteženost kar v redu, so pa določene podobice, ki štrlijo ven. Vedno bodo.

Moja heksarija
Kvartaški del je torej v grobem oblikovan po nenapisanih pravilih žanra, ki jih je zakoličil Hearthstone. Barve oziroma strani definirajo naravo decka, ki se lahko osredotoča na eno stran ali jih skombinira več. Vrste kupčkov so znane: napadalni (aggro / rush), kombinacijski, sredinski (midrange) … Celo moč kart v zameno za vloženo mano je podobna; za pet enot vložene čarne moči dobiš recimo kreaturo 6/5 ali 5/5 z dodatno sposobnostjo. Karte nabiraš z bojevanjem proti živim igralcem in izpolnjevanjem dnevnih zadolžitev, za kar dobivaš virtualno zlato. Oziroma za pohitritev postopka vložiš resnične novce. Neželene podobice lahko razdreš v posebno snov in iz nje skuješ tisto, ki si je posebej želiš. Podobice se delijo na običajne in bolj redke do največ vrednih, najmogoč­nej­ših legendarnih, ki te, glej no glej, koštajo 1600 enot 'vilinskega prahu'. Skratka, veliko gradnikov je takih kot v Blizzardovi igri, kar kaže na to, da hoče biti Faeria njenim sledilcem čimhitreje razumljiva. 
To je v redu, kajti kvartopirska plat je šele polovica celotne slike. Kleč, po kateri se Faeria razlikuje od večine Magicovih sledilcev, je namreč podrobnejše in bolj zapleteno dogajanje na igralnem polju. To ni enostavna podlaga, kjer se udejanjajo karte in se garbajo na običajen način, marveč je prizorišče slično čebeljemu panju. Tvori ga kup šesterokotnih polj, na katerih z rabo kart iz roke pošiljaš enote in zgradbe. Vendar le na tista, ki si jih postavil in so pra­ve barve. Zeleno bitje zraste samo na gozdu in modro na otoku. Enote nato premikaš po poljih kot v Naseljencih otoka Catan ali Civilizaciji; za koliko, je odvisno od sposobnosti. Običajen premik znaša en heks, medtem ko leteči in skakajoči podaniki sežejo dlje. To je važno zlasti pri borbi za izvire mod­re čarobne energije, saj je treba zraven imeti enoto, če bi jih rad izkoriščal in tako v dani izmeni načaral več. Lahko pa namesto tega seveda brž kreneš nad sovražnega maga.

Izdelava decka je z ločenostjo kart po barvah slična Hearthstonovi, le vmesnik je nekoliko manj praktičen. Začetnikom pomagajo šablone, ki jih lahko takoj popelješ v bitko ali jih po želji prikrojiš.

Širni razpon
V vsakem primeru moraš odločitve sprejemati na dveh ravneh. Ena je kvartaška, kjer ne veš, kaj ima nasprotnik v roki, in je zavoljo omejenih informacij zaznamovana z intuicijo ter srečo. Druga je 'generalska', kjer je igralna plošča vidna obema in pridejo do izraza taktične sposobnosti. Na eni strani so dileme, kaj in kdaj igrati ter kako sestaviti deck. Na drugi pa, ali je enoto bolje premakniti ali jo pustiti. Je pametneje ustvariti dvoje navadnih zemeljskih šesterokotnikov, da sovragu preprečiš širitev, ali eno namensko (puščava, gora …), da si omogočiš igranje določenih kart? Se boš boril za resurse na strani ali napadel po sredini? 
Zdi se ti, da igraš šah, vendar takega, ki je prav zaradi obeh kupčkov kart še vedno nekoliko nepredvidljiv in s tem bolj adrenalinski. Sploh ker se po kakšnih petih minutah vodnjaki faerie izpraznijo, čarajoča pa prejmeta naključne mogočne karte. Tako se druga faza osredotoči na spopadanje in cimpranje enot ter nepremičnih zgradb, ki recimo krepijo pričarane podanike ali večajo zalogo čarne energije. Partija pa se konča v doglednem času, po kakšnih desetih minutah, namesto da bi se vsled žetja faerie zavlekla v nedogled. 

Pri vilah vesel
Kdor ima v zbirki boljše karte, je seveda v prednosti, zlasti na spletni lestvi, ki pozna neobvezno in rangirano obliko. Vendar jih ni pretežko dobiti, četudi ne vložiš soldov in kljub temu, da ni menjavanja med uporabniki in tržnice v slogu Hexa. Z vsakodnevnim opravljanjem kvestov dobiš konkretne nagrade v obliki zlata in skrinj z naključnimi kartami, tako da zbirka hitro poraste. V ta namen se ti ni treba spopadati z internetnim življem, temveč lahko garbaš zgolj presenetljivo solidno umetno pamet v nizu solističnih izzivov, za katerega ti ni treba odšteti niti beliča. Špil ti streže tako z neizčrpnim nizom simpatičnih ugank, ki jih je treba razrešiti v eni potezi, kot bitk pod spreminjajočimi se pogoji. Zdaj ti nasproti stoji riba, ki ti uniči ves deck razen kart, ki si jih že potegnil, nato stara baba, ki nekaj izmen kuha čaj in ko ga skuha, si gotof, zato se moraš podvizati. In tu je ustreznica Hearthstonovi Areni, kjer deck narediš iz naključnih kart ter se za lepe nagrade pomeriš z vsemrežnimi sotrpini. Zanjo potrebuješ relativno drage kovance, toda s soliranjem dobiš njihove šibkejše inačice, ki omogočajo omejeno udejstvovanje za manj nagrad.   
Vsled naštetih kvalitet je docela mogoče, da se boš kot jaz zaljubil v to bajeslovno vilsko deželo, ovito v lično in pisano grafiko, in jo vsakodnevno obiskoval. Predlagam, da je prav Faeria tvoja naslednja postaja, ko stopiš iz krčme z ognjiščem in škratom!

V samotarskem načinu so zemljevidi včasih prilagojeni, da je izkušnja zanimivejša in izvirnejša. Tule so se na primer namnožili izviri coprniške energije, nasprotnik pa ima v decku obilico žab, ki skačejo čez ovire in jo kradejo. Če si močnega barabina podredim, kar zna terjati prilagoditev kupčka, dobim ekstra veliko nagrado.


Faeria
založnik: Abrakam
objavljeno: Joker 284
marec 2017