Revija Joker - Halo Wars 2

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Halo Wars 2
Halo Wars 2

Aggressor je veteran stoterih ravsanj z bruti, zato ga njihovo rjovenje ne prestraši več.

Osemindvajset let je, odkar je človeška križarka Spirit of Fire uničila flotiljo plovil starodavnih Forerunnerjev, da ne bi padla v roke sovraž­nim Covenantom. Pri tem je bila posadka primorana žrtvovati reaktor nadsvetlobnega pogona in četudi je ladja pre­ži­vela, je ostala ranjena v temini, daleč od znanega vesolja. Kapitan James Cutter je zaukazal kriogensko spanje in usodo prepustil umetni inteligenci Serini. Toda tovrstne umetne pameti so trpele za degradacijo in Serina je napravila samomor, preden bi pobezljala. Spirit of Fire je tako slepa in s polomljenimi krili plula v neznano, dokler ni skorajda trčila v Ark, ogromno vsemirsko tovarno Forerunnerjev, v kateri so gradili svetove v obliki prstanov, halojev. Skratka, v eno najpomembnejših postojank v univerzumu. Kakšno naključje?!

Ah, lepo je biti spet v družbi spartanov, brutov in veli­častne orkestralne muzike. Kanonfutr marincev kriči, ko ga hunterji kosijo s smrtonosnimi izstrelki, alienski pritlikavčki grunti prestrašeno momljajo, ko jih človeški džipi gazijo v trumah. Nakar se pojavi gruča letečih topnjač in z raketno salvo vse spremeni v ognjeni prah. In odrola se srce parajoča animacija. Evo ga, Halo. Morda porečeš, da je tole nekaj drugega, saj je Halo Wars vendar niz realnočasovnih strategij, ne pa prvoosebnih streljank, na katerih je ta svet zrasel. Toda poudariti moram, da je HW2 najprej Halo in šele potem realnočasovka, saj masterchiefovstvo mezi iz vsake njene luknje, ki ostane za rafalom spartanske puške.

Halo Wars 2 nemara spomni na Starcraft 2, a ima z impozantnimi stroji dovolj lastnega šarma. Takisto ni igralno enaka, kajti to je konzolna strategija, kjer ne moreš početi akrobatike s posameznimi vojački.

Ni miru med zvezdami
Ni treba brezpogojno poznati vse štorije, da se v pripovedi za silo znajdeš. Bo pa samo veteran uvodoma opisanih dogodkov iz enice in drugih iger cenil detajle. Od izvirnika se je namreč pripetilo dosti reči. Vojna s tujskimi Covenanti – spopad, ki je močno zaznamoval 26. stoletje, se je končala. Konflikt se je prenesel v praske s Forerunnerji, tajinstveno civilizacijo izpred eonov, ki je po galaksiji raztrosila kup poželjivih superorožij. Tako na Spirit of Fire ob padcu na Ark pogruntajo, da niso osamljeni. Dobra novica je, da je tamkaj človeška postojanka. Z nje rešijo novo AI, Isabel, ki nadomesti Serino in poskrbi, da nas tudi v tem naslovu z nasveti ter čustvenimi izbruhi spremlja brhka hologramska dečva v slogu Chiefove Cortane. 
Slaba novica pa je, da je oko na to 'Inštalacijo 00' vrgel kruti warlord Atriox, ki je okoli sebe zbral odpadniško frakcijo Covenantov, imenovano The Banished. Atriox je član vrste brutov, torej gorostasni hrust, ki rad maha z macolo, najraje drugim bitjem po glavi. Mrcina je markanten negativec, ki za dosego cilja ne izbira sredstev in je svetla točka pripovedi. Kako žleht so njegovi podaniki, pove podatek, da so se stepli z ostalimi Covenanti že dolgo, preden se je njihov imperij začel krhati, ker nasploh ne marajo nikogar. Uf, so tečni!  
Srečanje ulije klasičen nastavek za realnočasovno strategijo. Na eni strani imamo človeško vojsko, ki jo sestavlja več vrst pešakov in bojnih strojev. Že dolgo niso scorpioni, s katerimi si haral v prvem Halu, edini tanki na razpolago. Poleg so težki bratje z dvocevnimi kanoni – grizliji, protiletalski raketometi wolverini ... V posadki križarke so tudi trije supersoldatje spartani, ki jih usmerjamo kot herojske enote. Banishedi pa zve­či­ne posedujejo zverinice nekdanjih Covenantov. Se pravi, lebdeče oklepnike wraithe in frčeče mopede ghoste. Toda mnogo je na obeh straneh frišnih orožij! Več o njih v okvirju. Takšne mašine poskrbijo, da rade volje napreduješ skozi igro, saj ti je dokajšnji del arzenalov še nepoznan. Takisto obe armadi oblikujejo v zaključeni bojni sili, ki imata na razpolago dosti streljajočih orodij za raz­lične naloge. V enki je bil spisek namreč še dokaj omejen.

V obeh arzenalih je res dosti letečih oziroma vsaj lebdečih naprav. To še pospeši akcijo, saj so odgovori na sov­ražne vpade skorajda hipni, ko zaobvladaš nadzor. Še en razlog več, da se posvetiš celostni poziciji na karti.

Strategija za konzole
Sprteži se mikastijo po načelu kamen-škarje-papir. Tankci eksplodirajo pehoto, ta sestreljuje frčala in slednja zlaserirajo vozila. Zato je najpomembneje, da sestavo bojne sile prilagajaš soldateski, s katero prihaja nadte nasprotnik. Spopadanje poživita dve vrsti posebnih veščin. Prve so vezane na enote, kot je spartanov levji skok. Druge pa so stvar poveljnika, ki te spremlja v štoriji ali si ga v multiju izbereš pred matchem. Obe frakciji jih imata več, od Cutterja do Atrioxovega pribočnika Decimusa. Ti možje in dve ženi imajo kar potentne trike, kot so kriogenske bombe, ki zmrzujejo cele bataljone. 
Enote proizvajaš v bazah, ki jih je moč postaviti zgolj na redkih točkah na karti. Tudi pridobivanje surovin je enostavno, saj jih dajejo temu namenjene stavbe. Ker je v posamezni bazi število bajt omejeno, moraš premišljeno žonglirati med prilivom materiala in postavljanjem tovarn ter laboratorijev, da lahko surovine predelaš v tanke in zanje raziščeš nadgradnje. Takšen popreproščen način je kajpak posledica dejstva, da je Halo Wars 2 prvinsko strategija za xbox one in je prirejena nadzoru z joypadom. Vsa mehanika se udinja načelu, da s čimmanj gumbi skočiš do želene enote ali stavbe in nato v krožnem meniju s paličico izbereš želen ukaz. Resda se je moč po karti sprehajati s pomikanjem kamere, ki gleda zviška, a to je za večino akcije prepočasno. Podobno kot v enici zelo kmalu usvojiš tok igre, pri kateri zaslon šviga sem ter tja in tolčeš po bližnjicah. Pristop kot v enici dobro deluje za televizorsko okolje. A vseeno ni na ravni miši in tipkulje, zato se v več­­igralstvu pecejaši ne morejo meriti s konzolaši. 

Spartani in druščina ne morejo poplesovati kot marinci v Starcraftu. Na PCju z mišjo lahko to sicer poskušaš, a se vidi, da hitrost gibanja in umetna pamet soldatov tega ne marata. Obenem optimizacija za miško ne blesti, saj so težave z vezanjem ukazov na stranske gumbe in podobno. Halo Wars 2 je posledično tudi na PCju bolje igrati z joypadom. Gre pač za tako imenovan 'makro RTS', kjer je važna celotna slika, ne toliko posamezen soldat. Žal pa tu igra ne inovira kaj dosti. Takšne vrste zasedanje vse večjega dela karte za zmago je v žanr uvedel Dawn of War že pred več kot ducatletjem in HW2 po mehaniki ostane ujet v času med njim in prvim Company of Heroes. Veterani računalniških strategij bodo zaradi uravnotežene akcije in slikovitih bojnih strojev tole sicer použili, a se bodo hitro naveličali.

Zaradi različnih lastnosti orožij je v bistvu kar važno, kje v skupini čepi kakšen tank, ko poletijo granate. A naprednejših formacij HW2 ne pozna, zato običajno zagrabiš vso skupino, daš komando in upaš na najboljše.

Kanonfutrski Halo
Avtorji pri Creative Assemblyju in 343 Industries bi morali napraviti nekaj noro prelomnega, da bi prebili omejitev konzolne platforme. Zato jim plitve st­rateškosti ne zamerim tako zelo. Toda polomili so ga še v nekaterih elementih, kjer se je enica res odliko­vala. To je v prvi vrsti (ne)domiselnost precej krat­ke, osemurne kampanje. Dvanajsterica misij je sicer sestavljena po modernem kopitu, s skriptano pripovedjo, ki poganja soldate po karti v odkrivanju vedno novih Atrioxovih zlonamer. Toda bojne naloge postanejo enolične, saj ali naskakuješ nek utrjen položaj ali braniš svojega. V enici si denimo potiskal ladijski reaktor po klancu navzgor in se z vso vojsko hkrati izogibal curku megažarka! Se vidi, da so izvirnik delali Ensemble, in še vedno pravim, da ima najboljšo kampanjo po Starcraftih. 

Zgodba dvojke je ozaljšana z odličnimi animacijami studia Blur, a spet ne vsebuje takega čustvenega naboja kot tista v enici. Kot bi Creative Assembly in 343 Industries pri večini elementov vzeli kalup in napravili obrtniški izdelek, ki mu na več koncih ma­njka duše. Edina omembe vredna inovacija je v več­igralskem modusu blitz. Tam enote ne pridejo iz tovarn, marveč jih prikličeš na bojišče iz paklca kart, ki si ga sestavil pred partijo. Način je urnejši od obi­čaj­nega in poživi nalinijsko merjenje moči, a je hkrati precej neuravnotežen. Karte namreč v roko dobivaš naključno kot pri Hearthstonu, kar pomeni, da si močno odvisen od sreče in včasih podležeš kljub superiorni taktiki. Preostali modusi so klasični, to je navadni boj med do šestimi igralci v gručah različne velikosti, pa še odvrtek domination, kjer slaviš z zasedanjem položajev. Ducat kart je okej in če si konzolaš, bo rabil za nekaj časa. 
In to je končna misel: Halo Wars 2 je strategija za tiste, ki igrajo le na konzoli in niso znalci PC-področja. Pa tiste, ki se navdušujejo nad Halovim svetom in bodo rajali ob številnih dobro napravljenih bojnih strojih ter znanih osebah. Vseh ostalih ta zvečine obr­­tniško napravljena igra ne bo presunila.

Ko se nad bojiščem pojavijo takšne topnjače, ponavadi nekomu že pošteno teče voda v grlo. Na minikarti vidiš, da ima rumeni terensko premoč in bo modremu zdaj zdaj zadal smrtni udarec z uničenjem zadnjih postojank.

Halo Wars 2
343 in Creative Assembly / Microsoft za pc, xbox one
objavljeno: Joker 284
marec 2017

72
uravnoteženo in bombastično igranje
joypadu dobro prilagojen nad­zor
kup imenitnih orožij
tradicionalno navdu­šu­joč Halov svet
bleda, kratka kampanja
slaba op­­timizacija za miš
med PC-strategijami ne izstopa

sorodni članki