Revija Joker - Nier: Automata

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Nier: Automata
Nier: Automata

Android Sneti kljub prevezi čez oči sča­soma sprevidi, da je to dokaj hud špil.

Zakaj igramo japonske igre? Ker so drugačne, samosvoje, tako žanrsko kot slogovno. Tu ni prvoosebnega rešetanja demonov, vandranj po mestih s krajami avtomobilov ter arenskih strategij. Namesto tega smo od Tokijčanov deležni vsemirskih streljanj, pretepanj, skakanj in neskončnega pritoka igranj vlog. Naše mišičaste barbare in so­dobne komandose pa v fantazijski inačici vsakdana radi nadomestijo umetni ljudje in človekoliki roboti. Prav to dvoje ima glavno vlogo v novi akcijsko erpegejski čudaškosti iz dežele vzhajajočega sonca, ki bo slovenski publiki na splošno vzeto še bolj neprebavljiva kot Final Fantasy XV. Tisti z boy bandom, ki kolje monstrume, cimpra obede in se prevaža z avtom iz ameriških petdesetih. Prav tako naslednik slično bizarnega Niera izpred sedmih let nima posebne začetne privlačnosti. Nasprotno: da ga vzljubiš, terja kar dosti potrpežljivosti in razumevanja. Toda vztrajnejši sladokusci, ki čislajo zanimive eks­perimente v igralski umetnosti, bodo od njega sčasoma odnesli veliko.

Automata (množinska oblika od 'automaton', avtomat) je tretjeosebna akcijska sekljačina z izraženimi frpjskimi elementi, umeščena v temačno postapokalipso ogoljenega betona.

Odvisni avtomati
Tisoče let po dogodkih v Nieru je Zemlja postapokaliptično prizorišče velike vojne med človeško vrs­to in prišleki iz vsemirja. Slednji so na bojno polje na­potili mehanske robote, medtem ko so domačini uporabili sebi podobne sintetične ljudi, androide. Spopad je bil tako silen, da so za civilizacijo ostale le žalostne ruševine. Po delno zaceljenem planetu zdaj patruljirajo roboteji in androidi ter se občasno zravsajo, ne da bi se zapletli v izrecno vojno. Preži­ve­li ljudje so pobegnili na Mesec, od koder poveljujejo androidom, nameščenim v orbitalnem oporišču, alieni pa so izginili. V takemle okolju prevzamemo nadzor nad bojno androidko srebrnih las in kratke kikle 2B ('to be'!), ki jo spremljata oborožen leteč trot in izvidniški sintič 9S. Da so vsi videti kot sex dolls, je pač posledica tokijskega stanja duha.  
Spočetka se zdi, da se bomo preprosto borili proti kovinkotom vseh velikosti, ki silijo na androidni teritorij. Toda fabula, ki se razkrije, je vse prej kot enostavna, tako glede likov, ki se občasno navezujejo na Nier in njegove srednjeveške predhodnike iz niza Drakengard, kot dometa, ki je bistveno večji od sk­romnega začetka. V ozadju se nam­reč skriva nepopisna količina zanimivih sporočil, od budističnih re­in­karnacij in kroženja v ciklu živ­ljenj, trpljenja ter smrti do idej znamenitih filozofov. Seciranje na tem mestu bi neogibno prineslo kvarnike, zato naj izrazim le, kako boleče in srhljivo je motriti robote, ko oponašajo ljudi, in v kakšnem slepilu obstajajo and­roidi, ki so zaradi možnosti pošiljanja umskih podat­kov v orbito praktično nesmrtni. 

Obračun z noro gledališčnico je eden viškov prvega skozihoda. Zaprta arena terja predvsem spretno gibanje med nekoliko bullethellovsko točo izstrelkov in izbiro prioritetnih ciljev.

Celotna zgodba dobi naravnost epske razsežnosti, je pa res, da je treba za nje polno užitje Automato kon­čati najmanj trikrat. Moj vložek za posamični skozihod je bil nekje petnajst ur. S tem si deležen prav toliko medsebojno dopolnjujočih se pogledov na pretežno enake dogodke in treh koncev, ki osvetlijo ve­čino tematike. A ne celotne, kajti vseh zaključkov je po nierovskem izročilu nič manj kot šestindvajset, od banalnih v smislu "ni ti uspelo, na Zemlji ni več androidov" prek zafrkantskih in postmodernistično samoreferenčnih do takšnih, ki ti vzamejo sapo in iz tebe iztisnejo solzico. Če ne drugega, se navežeš na fine like z raznoterimi osebnostmi: hladno 2B, dob­ronamernega, že prav naivnega 9Sa, mesijanskega robota Pascala (referenca na filozofa Blaisa). Prav tako doumeš vodila tistih pripadnikov nasprotnega tabora, ki nimajo zblaznelo morilskih popadkov kot njihovi mutantski vodje, ustvarjeni po človeški podobi, kakor smo bojda mi po božji.

Zvijajoči se kovinski kačoni z ranljivimi svetlečimi deli vsebujejo nezgrešljiv platinumov DNK. Lahko jih odstraniš počasi in varno s streljanjem ali pa besno napadeš po samurajsko.

Strel, zamah
Dasi sem prej omenil Final Fantasy XV, Automata z njim ni direktno primerljiv. Osrednji lik sicer nabira izkušnje, kupuje orožja, debatira in si omisli veščine v obliki čipov. Ti omogo­čijo pregled energije sovraž­ni­kov, samodejno lokanje napitkov, okrepijo napad in obrambo, povečajo razdaljo ogibanja in podobno. Prostor zanje je omejen, zato ne moreš op­remiti kar vseh. Prav tako odrejaš prijeme spremljevalnega bota, ki lahko strelja, seklja, ščiti … A nimaš druščine v pravem pomenu besede, saj neposredno nadzoruješ le svoj lik in na ostale ne moreš preklopiti, niti nimaš mož­nos­ti podrobnega odrejanja, kako naj se obnašajo. Nabiranje stopenj in pridobivanje opreme pa dejans­ko ni v središču pozornosti, kajti ko najdeš svojemu slogu primerno krepelo in na­bor čipov, se s tem ne ubadaš več. Ne pričakuj torej količ­kaj klasičnega jrpgja, kot je zadnji čas Tales of Berseria, marveč bolj akcijsko sekljačino in strelja­či­no s frpjs­kim pridihom. Kar ni presenetljivo, če vemo, da so špil naredili tovrstni specialisti Platinum. 

Če vidiš sliko, na kateri hoče brhko junakinjo v črnem ledru zgaziti naftna ploščad, ki si je zapi­či­la v glavo, da je voltron-gundam, o poreklu ni pretiranega dvoma. Za krmilom so Platinumci!

Glede na njihovo Bayonetto in Metal Gear Rising: Revengeance bi človek pričakoval vztrajanje na real­­nočasovnem, tretjeosebnem opletanju z rezili. Tega je kajpak obilo in vsebuje običajne elemente: tvorjenje kratkih kombinacij, dviganje v zrak, usmr­tit­­ve omedlelih kanalj in izmikovalno šviganje sem ter tja, ki izniči poškodbo, če ga izvedeš v zadnjem trenutku. Sistem ni prav globok in temelji predvsem na refleksih in predvidevanju, a deluje dob­ro in ne dolgočasi niti po veliko urah. Med drugim zato, ker imaš malodane stalno ob boku lebdečega drona, ki je sposoben brez prestanka bljuvati curek izstrelkov in tako načenjati ter usmrčevati sovraž­ni­ke. Dinamika je zaradi tega nepričakovano velika, saj tipičen boj poteka tako, da tolovaju piješ kri (no, olje) z rešetanjem iz trota, s hladnim orožjem pa vskočiš tedaj, ko vidiš otvoritev, nakar se brž izmakneš, da jih ne fašeš. Ob tem malo pomaga še androidni spremljevalec  in sistem teče kakor platinasta urica. 

Z mahom obraščena trdnjava daje precej darksoulovski okus. Žal ni večigralstva kot v slednji tituli, zato pa njej na čast odkrivaš trupla drugih igralcev, ki se ti nato avtomatizirana pridružijo.

Moči meriš z vsakovrstnimi roboteji, od luštkanih malih kobacajev, ki bi jih imel kar na polici, če jih ne bi prevzemala morilska sla, prek letečih minitopnjač do dvonožnih ogromnjakov, tankov, kačonov in celotnih naftnih ploščadi, ki te skušajo ugonobiti z orjaškimi krožnimi žagami na žerjavastih rokah. Povečini so starinski, kot bi ušli iz kakšne zgodnje ZF-povesti, in se zanašajo na številčnost. Androidi so tisti, ki imajo s svojo gibčno eleganco in katanami jasno tehnološko prednost, ki pride najbolj prav v obračunih s kakšnima dvema ducatoma šefov. V prvem skozihodu jih srečaš šele pol! Zgaziti te hoče kotaleča se krogla z jeznim učem, nadte se spravijo energijske krogle, okrog katerih se dinamično zgoščuje materija, lotijo se te frčeči oponašalci homo sapiensa, s katerimi v glavah ni vse okej.

Miselnih ugank špil ne pozna in levji delež vsebine zavzema akcijsko, realno­časovno garbanje raznoraznih kovinskih tečnob. Med njimi takih šefetin.

Okolica je zvečine pusta in grda, vendar te špil s stilističnega vidika zna poš­te­no presenetiti, ko ti servira kaj takega. Presenečenja so tudi v drugo in tretje.

Nepredvidljivo
Robotsko zalego povečini srečuješ na zakoličenih krajih Nierovega delno odprtega sveta. Ta je spo­čet­ka omejen na osrednji del velemestnih ruševin in se kasneje postopoma razširi na puščavo, razdrt grad, kanalizacijo, gozd, lunapark … Naokoli je moč tekati, jezditi lose in merjasce ter se teleportirati med snemalnimi točkami. A v primerjavi z velikanskimi, grafično pestrimi peskovniki, kot sta tista v novi Zeldi in Horizonu, je tale precej majhen. Njegova zgradba je omejena in se ne približa strukturni kompleksnosti Dark Souls, s katerimi se občasno spogleda glede okolice in tega, da se po smrti vrneš k truplu in dobiš nazaj izgubljene čipe ter izkušnje. Postapokaliptična turobnost pa izvira tudi iz dejstva, da je vsa podoba zastarela, s spranimi, nepodrobnimi teksturami ter oglatimi objekti. Nikdar ne bi rekel, da Automata teče na enako močnem sistemu kot Uncharted 4 in Zero Dawn, saj marsikdaj daje vtis HD-inačice igre za minulo generacijo konzol. Zlasti na običajnem PS4, kjer ni dodatnih svetlobnih učinkov in lepših senc kot na modelu pro. (PC-inačica je precej neoptimizirana, a podpira višje loč­ljivosti od 1080p in razmerje robov 21 : 9.) Se pa za videzno grčavost odkupi z bleščečo zvočno sliko, ki vključuje občuten govor v dveh jezikih in fantas­tično, izvirno glasbo, ki meša inštrumente in rezko petje v slogu animejev Ghost in the Shell. 

Trije androidni junaki za troje osnovnih preigranj: spočetka si 2B (levo), nato 9S (desno) in na kraju še A2 (zadaj). Je vredno iti trikrat skozi špil? Dejansko ja.

Bistvena odlika, s katero se novi Nier odkupi za mar­sikaj, je mešanje pristopov, celo zvrsti. Sekljaš­ko odstranjevanje pripadnikov robotske armade nemalokrat gladko preide v nekaj čisto drugega, ko nad­zorovani android na vnaprej določenem mestu v nalogi sede v obleko za letenje. Tedaj Automata po nierovski tradiciji postane arkadni shoot'em up, kjer v pogledu od strani ali zgoraj z 'ladjico' rešetaš grozde sovragov. Zasipajo te predvsem z mastnimi, počasi premikajočimi se izstrelki dveh smrtonosnosti, kar spomni na Treasurove izdelke, kot je Ikaruga, in šuterje vrste bullet hell. To se podaljša v sekljaške obračune, kjer si velikokrat pod udarom ta­istih krogel. Včasih vsemirsko rešetalna plat zmutira v obliko, kjer v pogledu od zadaj frčeč raziskuješ notranjost oporišča. Tu v vlogi androida 9S v drugem igranju hekaš sovražne sisteme, kar je udejanjeno v obliki miniigre s 360-stopinjskim streljanjem živahnih krogel in statičnih kvadrov. Pri običajnem igranju pa se kamera nemalokrat postavi v stranski ris; tedaj se Automata za kratek čas prelevi v 2D-akcijado s skakanjem, ki drugače ni prav pomembno, mla­tenjem in trosenjem energijskih izstrelkov. Nakar se elegantno vrne v normalo, za katero spet ne veš, kdaj se bo inovativno prepognila v nekaj tretjega.

Med igranjem sem nemalokrat dobil občutek, da se ukvarjam z nekakšno posodobljeno inačico Final Fantasy VII. Odpiranje skrinj, tempo, perspektiva …

Za spremembo me ni imelo, da bi vključil japonske glasove, saj so ameriški hudo nadpovprečni. Dosti je tudi vmesnih animacij, ki pa ne pretiravajo z dolžino.

Grušč na neizhojeni poti
Da vse to izkusiš, je žal potrebnih kar nekaj mirnih živcev. Gibčna kamera z dodatnim gibanjem onemogoča precizno izmikanje v plohi izstrelkov … zara­di umetniške črnobelosti ob nizki energiji je ote­že­no prepoznavanje, kje sploh si … pogled se oddalji do te mere, da lik postane pravi mravljinec v gnezdu sitnih robotov … ves tričetrurni prolog nima ene same nadaljevalne točke in če kje umreš, moraš z vso štorijo od začetka (?!) … povsod so skrinje, ki jih trenutni lik ne more odpreti in se je treba k njim vra­čat­i pozneje (kdo si jih bo zapomnil??) … od delov sveta pa je tvoj superturbomega hi-tech nesmrtni android odrezan z zaboji, ki jih potem odrine z drugega konca in si odpre pot. Pajade. Nasploh imaš na več mestih občutek, da te špil zafrkava v glavo. Sploh z zavajajočimi navodili za misije, mankom uporabne­ga tutoriala in tem, da je težavnost hard za nezabav­no multitudo zahtevnejša od normal, saj te dosti sovragov svinjsko pokonča z enim udarcem. Več uravnotežanja ne bi bilo odveč, tako kot ne izmiš­lje­vanja inovativnejših stranskih nalog, ki so najbolj ut­rujene sorte "prinesi mi" in "preglej ozemlje". Če­prav je Automata dosti podedovanega od Niera popravila, je ta plat ostala neizpopolnjena. 

V vlogi hekersko podkovanega 'izvidnika' 9S bom s temle fabriškim titanom opravil tako, da mu bom s hekersko podigro izklopil posamične dele telesa.

Ampak z nezloščenostjo ter zatikanjem ob ostre robove plačaš hvalevredno nepodrejanje žanrskim zapovedim, globočinsko zgodbo in mnoge trenutke, ki se jih kasneje spominjaš z nasmehom. Od prvega obiska bele dimenzije prek finalnega šefovskega gauntleta do tega, da lahko storiš samomor, če iz androida izvlečeš čip z operacijskim sistemom. Ni čudno, da je drugi Nier nov kritiški ljubljenec, ki ga 'mnenjedajalska elita' kuje v zvezde. Po mojem malo preveč, ni pa dvoma, da si špil zapomniš. Kar je v komajda še znosni poplavi interaktivne zabave velika pohvala. 

Nier: Automata
PlatinumGames / Square Enix za pc, playstation 4
objavljeno: Joker 285
april 2017

83

sorodni članki