Revija Joker - Bayonetta

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Bayonetta
Bayonetta

Sneti

Bayonette na Steamu ni pričakoval nihče, saj gre za več kot sedem let star konzolastičen naslov, ki poudarja samotarsko arkadno tepežkanje po linearno razporejenih, ozko odmerjenih nivojih. V glavni vlogi pa nastopa črnolasa coprnica v tesnem ledru, ki rada strelja, garba in v mučilne naprave tlači tehnološko oplemenitene angele. Drugače rečeno, tole je nekaj ču­daš­ko japanskega in zastarelega, kar ne sodi v moderno dobo internetnih st­reljank ter mob. Toda Bajonetka je prišla kakor lepotica na zabavi, ki je ne pri­čakuješ, a te nemudoma omreži in ne spusti. Okej, da jo doumeš, moraš čislati 3D-brawlerski žanr, kamor sodijo še denimo Ninja Gaiden, God of War in Metal Gear Rising. Ampak očitno je takih računalniških igralcev na splošno dosti, saj je špil hitro presegel sto tisoč prodanih izvodov. Upam, da je kaj takih tudi v tej deželi pod Alpami!

Bayonetta je posebna 3D-rezljačina. Ne le, da njen borilni sistem sodi v vrh žanra, stil nenehno razgrajuje klišeje. Že junakinja je coprniška domina …

Mojstrovina oblikovalca Hidekija Kamiya je podaljšek tudi pecejašem znanega Devil May Crya. Ravno tako iz tretje osebe nadzorujemo junaka, okej, junakinjo, ki zna mlatiti in nažigati, ravno tako je vic v razmonitiranju slehernega sovraga v danem delu stopnje, da se odpre prehod naprej, ravno tako je treba izkazati skakalne veščine in iskati skrivnosti. Kleč je v dometu, v čisti norosti, ki jo prikaže Bayonetta. Zdi se, kot bi se Kamiya s kolegi snel s ketne in zavrgel strahove, kaj se utegne prodajati in kaj ne. Rezultat je ringlšpil, ki se nenehno zafrkava iz klišejev in kaže sredinec varnemu držanju nazaj. Že v prvih minutah se mali debeluh, v katerem živi duh Joa Pescija, poščije na nagrobnik s Kami­ye­vim imenom, nakar sledijo bitke proti orjaškim nebeškim ksihtom, ki so obenem zmaji, prekopicevanje tovornjaka po luftu, dirkanje konkurenčne vještice z motociklom po stavbi pošrek, beg pred lavo, ki golta italijansko mestece, in ples ob drogu na spremljavo štikla Fly me to the Moon. Kar nikakor ni vse, kar si Bayonetta privošči, da bi te domala sleherno minuto zabavala in pretresala. Šur, saj ima trenutke miru, ko je treba ancientno premagovati zaporedja ploščadi oziroma reševati ugankice s stikali. A ne traja dolgo, da so PlatinumGames spet v elementu, mir vzame vrag in nebesa se zrušijo na zemljo. In šur, neukročeno mešanje slogov ter vplivov se zna sprevreči v že kar neprijetno kako­fonijo. Zdaj gre za komedijo, trenutek kasneje za tragedijo, tehnologija sreča magijo, džez zapleše z opero. V opisu izvirnika leta 2010 sem nad tem zmajeval z glavo. Toda danes sem očitno manj namorjen in sem se ob trušču imenitno zabaval. 

Božji odposlanci niso prav nič kerubski, temveč so si Japanci namislili bizarne zlitke starodavnih bibličnih zgledov, pošasti in napredne tehnologije.

Še bolj sem se imel fino ob premagovanju pisane zaloge nasprotnikov. Navzlic drugim elementom je to v srcu hodi-naprej pretepačina, ki se odlikuje z izpiljenim borilnim sistemom. Na nižjih težavnostih in spočetka čarovnica z liziko med grešnimi ustnami ob drkanju gumbov tvori dolge, spektakularne kombinacije, dviga gnide v zrak in jim tam šteje rebra ter udarcem s hladnim orožjem dodaja še strele ne dveh, ne treh, ampak štirih pištol. Tudi izmikati se ni težko, kar sproži upočasnjen pretek časa in priložnost, da razdeliš resne poškodbe. Na meniju se znajdejo terminatorski angeli s trobljami smrti, petmetrski kerubi, škofom slični pridigarji, štirinožni božji levi ... Z njihovim uničevanjem dobivaš prstane, s katerimi kupuješ nove poteze in krepelca. Največ jih pade od polšefov in šefov, ki jih je toliko, da se vijejo po igri in visijo iz nje, naj govorimo o odinskem bradaču, vzvišenem angelskem vladarju ali nemogoči zmedi mesojedih listov, kačastih lovk ter obražčkov pomočnikov Svetega Petra. Tako med z neba padajočimi ruševinami, avtocestami in orbitalnimi mogotci priguraš do kraja ter igro odložiš, zadovoljen z razturjem in odbitostjo …

Šefi sodi med največje in najbolj žestoke v žanru, kar pomeni tudi na splošno. Tacajo te, obmetavajo, grizejo, goltajo in mečejo v okoljske nevarnosti.

Ne. Kakor je prvi skozitep zadovoljujoč, je le priprava na naslednje. Vidiš, da bi Bayonetto izkusil količkaj sceloma, da bi zbral alternativna orožja v slogu biča, meča in, heh, drsalk, s katerimi se garbanje občutno spremeni, je treba skoznjo večkrat v obliki new game plus. Vsakič obdržiš vse, kar si nabral, lahko preideš na višjo težavnost in se trudiš za čimboljši rezultat v obliki točk ter medalj. Šele tedaj ti postane jasno, da je tole 'score attack game', kjer težji pogoji poglobijo izkustvo. Nič več ne mlatiš tjavdan, marveč kirurško precizno odmerjaš udarce in strele ter se mojstrsko giblješ v prostoru, samo da bi prejel zmikljivo platinasto kolajno. Ko pridejo bombastični šefi, padeš v zen stanje, iz katerega te premakne malokaj. Za to ne potrebuješ nujno joypada, čeprav je priporočljiv, in sladkih 60 sličic v sekundi dosežeš že na nekaj let starem stroju z grafično kartico, na kateri je ušiv gigabajt rama. Igra pa ob povsem solidni podobi in neverjetno moderni igralnosti stane borih 20 evrov, kar je kljub ništrcu nove vsebine za znoret poceni. Zato se ne sekiraj glede občasnih težav s kamero, nekoliko posiljenih sekvenc QTE in nerodnega dirkanja, temveč odpri mošnjo. Bayonetta te že drži zanjo. 

Manjšo nesnago odstraniš s streli, brcami in klofutami, da prstani frčijo povsod. Večje nevarnosti pa ugonobiš z levitvijo v velepošast. Zgriz v zdriz!

Bayonetta
založnik: Sega
objavljeno: Joker 286
maj 2017


sorodni članki