Revija Joker - Tekken 7

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Tekken 7
Tekken 7

LP LK RP RK, posamično in skupaj, v nizu in navezi, v Snetem in izven njega.

Zdi se mi, kot da Tekkene igram že celo življenje. Nabijali smo jih na prvem playstationih na Kosovih tekmovanjih v Idriji (če jih pomniš in veš, kdo je ovca, dobiš 1200 EXP), japonske verzije sem kupoval na začasnem boravku v Ameriki, na njih sem preizkušal prve zaresne arkejd stike in Heihachi Mishima je moj foter. Nekaj od tega ni res, vsekakor pa je tole ena starejših pretepaških serij, ki je modric in modrcev polni obstoj začela pred, uff, triindvajsetimi leti. Sedem je zato še nizka številka, ampak hkrati visoka, če vemo, da je najnovejša epizoda v osnovi precej slična minulim. Tekkenska komuna je pač ena najbolj tradicionalnih med že privzeto okorelimi pretepaškimi skupnostmi in velike spremembe so za to serijo nepredstavljive. Desettisoči obiskovalcev japanskih igralnic, ki v založni­ko­vo bisago prispevajo največ novcev, od naslednjega dela hočejo natanko eno: isti okus v novi skodeli. Prav z njo postreže sedmica, moderno narejena v Unreal Enginu 4, spektakularna, prijazna do začetnikov, odbita kot Zasekamož na metadonu in pripravljena na dolgomesečno študioznost. Pa seveda klasična, zastarela, sfalirana in okostenela na pričakovanih nevralgičnih mestih.

Novi 'neresnični' pogon udejanji najbolj spektakularno podobo med trirazsežnimi pretepalkami. Finalni udarci botrujejo upočasnitvi in takšnile supernovi.

Zdi se mi, kot da Tekkene igram že celo življenje. Nabijali smo jih na prvem playstationih na Kosovih tekmovanjih v Idriji (če jih pomniš in veš, kdo je ovca, dobiš 1200 EXP), japonske verzije sem kupoval na začasnem boravku v Ameriki, na njih sem preizkušal prve zaresne arkejd stike in Heihachi Mishima je moj foter. Nekaj od tega ni res, vsekakor pa je tole ena starejših pretepaških serij, ki je modric in modrcev polni obstoj začela pred, uff, triindvajsetimi leti. Sedem je zato še nizka številka, ampak hkrati visoka, če vemo, da je najnovejša epizoda v osnovi precej slična minulim. Tekkenska komuna je pač ena najbolj tradicionalnih med že privzeto okorelimi pretepaškimi skupnostmi in velike spremembe so za to serijo nepredstavljive. Desettisoči obiskovalcev japanskih igralnic, ki v založni­ko­vo bisago prispevajo največ novcev, od naslednjega dela hočejo natanko eno: isti okus v novi skodeli. Prav z njo postreže sedmica, moderno narejena v Unreal Enginu 4, spektakularna, prijazna do začetnikov, odbita kot Zasekamož na metadonu in pripravljena na dolgomesečno študioznost. Pa seveda klasična, zastarela, sfalirana in okostenela na pričakovanih nevralgičnih mestih. 

Tekkenove borbe so nekakšna fantazijsko nadgrajena realnost. Tu ni kaj dos­ti ognjenih krogel in teleportiranj, so pa udarci dostikrat nekoliko obogateni.

"Get ready for the next battle!"
Pretežen del nabora likov bi znal igrati celo tisti, ki je odnos s serijo prekinil v davnini, kaj šele, če je gnal katerega od zadnjih delov. Gibanje v trirazsežnem prostoru, blokiranje s tiščanjem nazaj ali nazaj dol, deljenje udarcev s štirimi gumbi na desni, ki ustrezajo vsak svojemu udu … Vse je tako, kot je bilo in kot za levji delež odjemalcev mora biti. Novi Kazuya je v največji meri stari Kazuya, Joši je Joši, Nina je Nina, Kralj je Kralj, Law je Law. Metanje črev na plot še zmerom temelji v realnosti, kljub določenim ekscesom, kot je laserski žarek iz oči. Sprtežem so sem in tja kaj dodali, kaj odvzeli, ampak na splošno sem s Pavletom Feniksom na isti način izvajal megapesti in prestrezanja kot pred n leti, z Bryanom navalil kot opica, z medvedom Kumo drezal do onemoglosti (ne posmehuj se mu, njegovi kratki sunki so od blizu hudo nevarni) in s Hwoarangom delal tekvandojske brce, za katere mi ni bilo niti približno jasno, kako so nastale, ampak so bile kul. 

Devil Jin ima stare trike, kot je njegov značilni laserski udar, ki pa so ga nekoliko zauzdali. Vseeno ni lepšega, kot bitko zaključiti na takle peklensko-nebeški način.

Borilni sistem je torej nadvse znan, a določene spremembe vendarle so. Izmikanje je manj učinkovito, hoja nazaj je hitrejša v slogu odvrtka Revolution in vrtenje žrtve v luftu nudi priložnost za zračne kombinacije, ki ne delujejo ob zidu. Ker če bi, bi kdo fasal živčnega. No, ključni dodatki se tičejo okončins­ke­ga opletanja. Ko borec ostane skorajda brez energije, se mu zveča moč, se obda z rdečino in lahko popenitisno izvede 'rage art'. To je mogočen udarec, ki nasprotniku pobere kakšno tretjino življenja. Gre za rešitev v sili, ki je izvedena v redu, saj sovraga ne poonegavi preveč in te pusti odprtega za crkot, če zgrešiš. Prav tako je mogoče del besnenja žrtvovati za okrepitev nekaterih žvajzev. 'Power crush' pa je nova vrsta udarca, ki je sovražnikovi običajni napadi ne morejo prekiniti. Ti greš v tovrsten zamah ali brco, on jo skuša prekiniti z bednim drezanjem, faila, kasira. Spremembe so dejansko pisane na kožo neobvladačem in zaradi njih je T7 dostopnejši vobči publiki. Obenem pa je še zmerom zadosti globok, da zadovolji ključne odjemalce, ki vsevdilj preučuje­jo lastnosti borcev in razdaljo med njimi, od nekaj bistven element Tekkenov.

Razdalja je eden najpomembnejših dejavnikov v Tekkenu 7. Če bi Pavle malo manj silil naprej s to svojo fantastično čupo, ne bi fasal klofute, ki je vodila v string.

Tekkenove borbe so nekakšna fantazijsko nadgrajena realnost. Tu ni kaj dos­ti ognjenih krogel in teleportiranj, so pa udarci dostikrat nekoliko obogateni.

Golenica v ezofagusu 
Špil je izredno spektakularen. Po eni strani zaradi tega, ker je mogoče vsakega od skoraj štiridesetih borcev preobleči v zares odpičene kombinacije ob­la­­čil in reči. Nekateri v rokah držijo nože (kozmetika, ki ne vpliva na poškodbe), drugi si na betice poveznejo gumijaste račke za v banjo, tretji hodijo okoli v oblačilih nasprotnega spola ali se vračajo v zlato dobo diska. Po drugi strani je igra videzno udarna zaradi boljših 3D-modelov borcev, naphanih ozadij, naprednejše osvetlitve in epske količine bliskanja ter pršenja ob mogočnejših zadetkih, ko svoje prispeva tudi dramatično gibljiva kamera. V sedmici si bolj kot kadarkoli prej vesel in oponašaš Bruslija, ko udarec pobere še zadnji kanec energije, dogajanje se ustavi in zaslon eksplodira v gejzirju bleš­čic. Wa-taaaa! Tedaj je najboljši trenutek za pod­ži­ganje slabe volje fizično prisotnega nasprotnika ali globoko dihanje med pripravljanjem na naslednjo, in naslednjo, in naslednjo rundo. Tekkenu pač nikdar ni manjkalo igralne privlačnosti. 

Kazuya se ni naučil pljuvati ognja, niti mu ga ni treba, saj je sam po sebi povsem zadosti mogočen. Njegovo vrtenje po tleh in zmajska pest ostajata nadmočna.

Ob manku konkurence Kralju turnirja železne pesti sicer nekoliko bolj pogledaš skozi prste. Vendar pa bi bila sedmica po mojem ob količkaj pogumnem novem Soul Caliburju in Virtua Fighterju v zosu. Dotična sta že tako bolj gibljiva in elegantna, Tekken pa leta 2017 ostaja nekako okoren, počasen, da ne rečem ostarel. Kakopak je v pozicioniranju in zamahovanju obilica taktike, tega ne očitam. Distanca in footsieji, okizeme, prestrezanja, 50/50-ji … Gradniki so na svojih mestih. A premikanje borcev je izročil­no sunkovito in zaletavo, spletanje gibov nerodno, kombinacije pa pretirano uklenjene v vnaprej zapečena zaporedja. Niša trirazsežnih fajterščin gotovo potrebuje izvedbeno revolucijo, vendar Tekken 7 to ni. Sploh ne ob dodatnih neumnostih, ki kvarijo pretežno zdravo jedro.

Nabor likov je poštenjakarski in vsak ima slastno fotošopano podobo, ki jo pred bitko užiješ med globokim vdihom zraka in mentalno pripravo na batine.

Načičkani Hwoarang se loti kmetsko navdihnjenega Heihachija. Dejansko se bo boj izven uporabe rage artov odvil precej slično kot pred veliko leti.

Družinske zdrahe
Beroč reklamne postavke si človek misli, da je Tekken naposled zlezel v moderno dobo. Ima zgodbeno udejstvovanje, nabiranje navideznih cekinov za ki­če­nje, podporo za Sonyjevo VR-čelado, urjenje in tek­movalni ter priložnostni online. A ker poznam Japonce in njihovo počasno usvajanje novosti, sem takoj podvomil v kvaliteto, in žal imel prav. Začnem lahko s čudaško štorijo, ki se začne z detomorom in katere plus je samo ta, da je za razliko od lansirne inačice Street Fighterja V notri. Ostalo je neprebavljiv vpogled v norost familije Mishima, sanj o zavzetju sveta, soldatov prihodnosti in tečne strukture, kjer moraš od začetka celotnega svežnja spopadov, če te porazijo. V primerjavi s fabulo v Injustice 2 je tale kljub kinematografskim animacijam pod kritiko, razen če greš pred ekran zapohan kot mamba ali z rožnatimi tekkenskimi očali na nosu. 

Vrtenje nasprotnika po zraku ni le stilistična poteza, marveč lahko tovrst­na onesposobitev pelje v nadaljevanje zračne kombinacije. Maslo in kruh.

O podpori Sonyjevi čeladi pišem v okvirju, a na krat­ko rečeno ni vredna postavke na prednjem ovitku. Urjenje je na razpolago samo med čakanjem na sp­letni spopad in je precej polovičarsko, saj ni moč nastavljati obnašanja nasprotnika, niti na zaslon ne moreš priklicati ukazov za lastnega borca. Da bi bil na razpolago ločen, pošten trening, je utopija, ker kdo pa ne pozna Tekkena, a ne? Spletno rangiranje in nerangirano udejstvovanje pa zdaj, za razliko od tedna po izidu, delujeta, a sta povsem osnovna. Nabiranje novih činov večno draži, toda na vsak spopad je treba čakati minuto do tri, kar je čisto preveč in mnogo dlje kot v primerljivih naslovih. Tudi umetna pamet ni ravno za prehvaliti: v enem trenutku požre najbolj očiten kombo, v naslednjem se obnaša kot božanstvo, ki mu je jasno vse, kar si in boš storil. Kot smo vajeni.

Poniglavo naravo igre izdajajo živalski liki, kot je medve­dov­je. Tudi slednjega lahko okrancljaš z baretkami in sličnim.

Malce rjasta železna pest
Če čislaš 3D-pretepačine, je Tekken 7 poleg swit­c­he­ve Arms itak edina nova izbira. Dvorazsežnic je veliko več. Za klasično udejstvovanje eden proti enemu, po možnosti na isti konzoli, je jako soliden. Sploh ako si ljubitelj serije; tedaj špil po vsej verjetnosti po desetih letih posta itak že imaš. In izpostaviti velja, da je to prvi polnopravni Tekken, izdan za osebni računalnik! Toda bolj kot ne zasilna internetnost in problemi na drugih področjih, od štorije do urjenja, igri prepre­ču­jejo, da bi bila definitiven in celokupen paket. Ja, tudi pretepačine so se premaknile naprej, Tekken pa jim sledi počasi in z zadržkom.

Yoshimitsuja nisem takole našemil, marveč je privzeto postal nadvse čuden, kot bi obiskovalec iz vesolja čmoknil v pekel in se precedil skozi superračunalnik.

Tekken 7
Bandai Namco za pc, playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 288
julij 2017


sorodni članki