V ta namen ima s seboj peš­či­co novih pripomočkov. Pištoli lahko sedaj vihti dvoročno v slo­gu Hala 2 in 3, še raje pa ju zamenja za novi mini brzostrelki. Ti sta v sočasnem streljanju od blizu nehumano močni in če bi ne bilo treba igre prirejati nemškemu trgu, bi nemara lahko prikazali, kako živ organizem v 0,85 sekunde spremeniš v nerazpoznav­no žolco. Znanim avtomatskim puškam, šibrenici, ba­zuki, snajperki in railgunu se pridruži korejski šest­st­relni bombomet, s katerim so avtorji bržda hoteli po­udariti fizikalne sposobnosti Cryengina 2, saj eks­plo­zije mečejo Korejce dobesedno na vse strani, čeprav ne trgajo udov. Švabi so krivi, tako kot za vojno. Želel bi si še kakih pinjau pinjau laserjev, ampak okej, nekaj je treba pustiti za Crysis 2. Dodaten pokol omogoča široka izbira pritrjenih uničeval, med njimi miniguni in bombometi, ki jih srečamo na vsakem ko­raku. Nemalokrat imamo namreč na voljo bodisi vozila, bodisi strojnična gnezda.

Stopnja na vlaku je šolski primer igre na 'tračnicah' (ahaha, tračnicah, šte­ka­te?). Bi pa bila lahko z nekaj domišljije boljša, posebej ko vskočijo vesoljci.

Zdaj imajo ta dosti večji pomen, saj boj teče gladkeje in elegantneje. Nič več Korejcev, ki bi vsrkali več nabojev kot ameriški raperji, zdaj se obnašajo kot človeška bitja. Jako umrljivo. Nažiganje je zato bolj uživaško in čeravno sami nismo nič močnejši kot prej, nasprotnike polagamo veliko hitreje. Ravno zato jih igra nad nas pošlje dosti več. Psycho ima vse možnosti, da živi nadimku primerno, kajti Warhead na Crysis spominja le na prvi karti, nakar se sproži stampedo enega juriša v sredo sovragov za drugim, ki malce pojenja šele tik pred koncem. Časa za oddih ni veliko, saj smo en trenutek sredi množičnega boja, kjer nam soborci nenehno dopovedujejo, da bo šlo vse v franže, drugič smo v vozilu s težaki za ritjo, tretjič pa itak nimamo izbire, ker na utrjenem vlaku čepimo za strojnico in besno skušamo odbiti napad nezemljanov. V ta namen je naokoli raztrosene veliko več opreme in ko se pred nami znajde kak helikopter, je večinoma že obsojen na takojšnjo raketo v čelo. Tempo je zre­ži­ran brezhibno in edina zamera, ki na trenutke kvari vzdušje, je dejstvo, da so nekateri soborci neumrljivi. A če ne bi bili, bi imela igra lahko več prob­lemov.
Warhead je zaradi tega neprimerno bolj linearen kot Crysis, a kljub temu dopušča nekaj svobode, zlasti pri uporabi nanoobleke. Ta je enaka No­madovi, torej pozna pre­­klop med do­­dat­nim oklepom, hitrostjo, močjo in zakrivanjem. Čeprav smo potisnjeni na primer v nas­kok na utrjeno postojanko pred sabo, lahko še vedno poljubno izbiramo, ali bomo skušali kombinirati hitrost za šp­rint do cilja in nato moč za visok skok za hrbet oziroma morda zakritje za nevidno približanje ter samomor iz zasede. Veterani pa bodo spričo tesnejših situacij našli več izziva pri hitrem preklapljanju med načini obleke kot poprej.

Tile Korejci so odeti v nanoobleke, zato ne premorejo presenečenih izrazov na obrazu kot običajno. Ker so tako dolgočasni, jih vse takoj postreliš.

No, igra je žal callofdutyjevska tudi po dolžini, saj premore ravno nekje toliko igralnega časa kot CoD4, torej približno šest ur. A ker je hkrati cenejša, saj jo tržijo pod tridesetimi evri, to ni resna zamera. Te padejo bolj na že znane reči, predvsem na umetno pamet. Po eni strani so jo sicer izboljšali in Korejci vas zdaj še urneje nafilajo s svincem ter počno mnogo manj neumnosti, s katerimi so uporabniki svojčas polnili YouTube. Se pa kažejo slabosti pri boju na večje razdalje, kjer poševnookci ne pogruntajo čisto, kaj jih špika med rebra. Tudi raznolikost falotov spet šepa, saj je novih le nekaj vesoljcev, pa še ti samo barvno, medtem ko so njihove nove sposobnosti premalo izrazite. Štorija je le malce drugačna od Crysisove, saj ima manj osrednjih zasukov in je, kar se končnega rezultata tiče, brezupno predvidljiva. Rešijo pa jo zanimivi vmesni prebliski, ki se tičejo Sykesa osebno in iz narednika napravijo bolj zapomnljivo ter markantno osebnost od Nomada! Ni zanemarljivo, da ima serija sedaj več osrednjih likov, ki bodo lahko nadaljevali dogajanje.

Greš na dopust v tople kraje, pa fašeš led in tečne nezemljane. No, ledene stopnje nam vsaj ne ubijejo več računala.

Še eno rahlo presenečenje je ločena vključitev več­ig­ralskega dela, ki se odzove na ime Crysis Wars. Pride z ločeno inštalacijo na ločenem ploščku, ki ga nikar ne spreglejte. Od enaindvajsetih kart je novih sedem, med njimi take za nov modus, team deatchmatch. Tega kajpak poznamo, a je zaradi zanimivih kart z veliko vozili presneto zabaven. Zagrizencem bo več pomenilo to, da je Crytek končno kolikor-toliko porihtal zaščito pred goljufanjem in postavil boljšo spremljevalno platformo. Negativna posledica pa je, da igranje Warheada ni združljivo s Crysisovim, kar ob dejstvu, da je resne igralce za power struggle že sedaj težko napaberkovati, nemajhen problem. Upam torej, da bo kupcev Warheada dovolj, saj gre za zelo soliden, čeravno malo obrtniški izdelek. Crytek pa je z njim dokazal, da zna početi tudi nekaj, kar ni peskovnik.