Revija Joker - Harry Potter and the Half-Blood Prince

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Harry Potter and the Half-Blood Prince
Harry Potter and the Half-Blood Prince

Bradavičarkini hodniki so polni lumparij. Navi prežge kotel in se stalno s kom lasa.

Harryjeve igre izhajajo že osmo leto in to, v kar sta niz transfigurirali zadnji dve, ima z začetno otročarijo le malo skupnega. Feniksov red je denimo presenetil s prenovljeno zasnovo, ki je temeljila na prostem raziskovanju Bradavičarke. Šesti kos izročilo nadaljuje in čeprav še vedno ni igra prve kvalitete, opazno preseže okvire licenčnega gnojila.

Obrazi so animirani leseno in dajejo nekam lutkast občutek. So pa zato Ronovi mozolji že kar neusmiljeno realistični.

Zgodbovni del traja šest ur in te za roko vodi med nalogami, ki se napajajo iz knjige. Tako kuhaš napoje, frčiš na metli in se čarovniško ravsaš s sošolci ter nekaj hujšimi nepridipravi, recimo Krasotillyo L'Ohol. Mikastenje je sicer spektakularno, ni pa pretirano napredno. Z mišjimi gibi v nasprotnika lučaš bojevite čarovnije, kot so hromi, znogsis in kamnitis totalis.
Ker je šola presento mogočna, je dar z neba dodelana navigacija. Do nalog te spremijo drugi liki, kadarkoli pa lahko pokličeš Skorajbrezglavega Nicka, za katerim oddrobiš do želene destinacije. Nalagalnih zaslonov ni in pokukati ti je dano v mnoge ključne dele Bra­davičarke, od glavne dvorane do knjižnice, Hagrido­ve bajte, spalnice, sovnjaka, bolniškega krila ter as­tronoms­kega stolpa. Vse to povezujejo kilometri hodnikov in kampanja je načrtovana tako, da te nalašč sprehaja okrog. Vmes se spotikaš ob srebrne grbe, ki kličejo po zbiranju. Da jih pobašeš, je treba poseči po kaki abrikadabri. Tako z gorecisom kuriš grmovje, s perlatium lebdioso v dvig­njeno dragotino zaženeš kak predmet in s steklarisom popravljaš razsute kosce. Manjši grbki se kot kovanci usuvajo iz določenih predmetov.

Čaranje ni kirurško natančno, a zahteve so nizke. Nasprotnike se hitro naučiš nalomiti, četudi vodijo v količini energije.

Levji delež časa preživiš v Harryjevih cunjah (ki jih vmes nekajkrat zamenja), le izjemoma vskoči kdo drug. Tako rogoviliš v vlogi Rona, ki se je nalokal ljubezenskega napoja, in Harryja pri lovljenju zviza nadomeščaš z Ginny. Ker so naloge kratke in daleč od težkih, izmenjavajo pa se premeteno in raznovrstno, ni dolgčas. Težava zna biti le, da je marsikaj umetno podaljšano in se preveč zanaša na stalno pranje enih in istih tehnik. Sekvence quidditcha, kjer na tirnicah frčiš skozi obroče in z gibi miške le delno vplivaš na smer, bi morale biti pol krajše. Prav tako je raz­vlečeno cmarjenje napojev, kjer v neskončnost slediš navodilom, izbiraš stekleničke prave barve in z mišjo uravnavaš jakost ognja. PC in veliki konzoli imajo enako igro, posebnež je kajpak wii zaradi samosvojega nadzora. Mahanje pomaga zlasti pri zvarkarstvu, ko gibi s kontrolerjema posrečeno spominjajo na pravo akcijo. Podobno motoviljenje je uporabljeno pri čarovnijah, medtem ko pri letenju daljinca nagibaš v želeno smer.
Ko se odvrtijo zasluge, se ponovno znajdeš na šoli in zakoračiš v neskončni dan, ki igralni čas gotovo dvakrat podaljša. Gre za prosto tekanje naokrog, iskanje grbov in vohljanje za preostalimi nalogami. V večini teh igraš policaja in s čarobnim pendrekom rešuješ dvoriščne spore. Obenem je na voljo izpolnjevanje dvobojevalnih, zvarkarskih in letalnih izzivov.

Smisel kvidiča je cirkuško šviganje skozi obroče. Če jih slu­čajno masovno izpuščaš, zmanjka časa in treba je od začetka.

V igri ni filmskih odlomkov, saj so vse vmesne sek­vence narejene z grafičnim srcem. Predvsem face so zmodelirali skrajno natančno in k snemanju glasov prignali praktično vse pomembneže, kar seveda ne škodi. Sploh si zapomniš Loono Liupko, ker je nosilka sicer kratkih, a novih in daleč naj­ču­do­vi­tej­ših utrinkov zgodbe. V enem takih prizorov jo skupaj s Harryjem sp­rem­ljaš do Toastwampove zabave. Pod nočnim nebom se vzpenjata po stopnišču in ob tem sp­ro­žata rakete za ognjemet, kar se zna dotakniti srca. Taki biserčki nadomestijo praznino, ki v špi­lu zija glede čustvenih peripetij. Hormonsko dogajanje je namreč podano telegrafsko in brez soč­nosti, kar je glede na knjigo razočaranje.
Kljub emocionalni skopljenosti je Princ mešane krvi prepričljiv izdelek, ki ne zaostaja za knjigo ter filmom. Postavlja se pak vprašanje, kako se bodo znašli pri poslednjem delu, kjer se ne bodo mogli zanašati na impozantno Bradavičarko. Spo­dobilo bi se, da bi bila sedmica krona niza. Bo trnova ali bo EAju us­pelo na drugih temeljih zgraditi nekaj no­vega?

Dogajanja zunaj Bradavičarke je zelo malo. V Jazbini si le na začetku, tudi boj v kaverni s horkrucem je le simboličen.

Šolski prostori vrvijo od dijakov, opravljanja in veselega kri­čanja. Kloniranje statistov je sicer očitno, a končni vtis je dober.

Harry Potter and the Half-Blood Prince
založnik: Electronic Arts
objavljeno: Joker 192
julij 2009

74
učin­kovito vodenje
razgibano iz­menjevanje nalog
kul vzdušje
še boljša Bradavičarka
občasna razvlečenost
osnov­no­šols­ko dvobojevanje
mestoma nerodno zlepljeni kosci zgodbe