Revija Joker - Killing Floor

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Killing Floor
Killing Floor

Gigenu sotrpini vnovič zavarijo vrata tik pred nosom in ga prepustijo hordam mutantov.

Smo v zlati dobi gnilega mesa. Left 4 Dead je komaj dob­ro izšel in že so napovedali nadaljevanje, tu so Resident Evil 5, Dead Rising s sekvelom, Dead Island ter, da, Plants vs. Zombies. Eden od špilov, katerih smisel je uni­če­va­nje nemrtvih oziroma mutiranih je tudi Killing Floor.

Petina sekunde do dekapitacije. Zbirka hladnih orožij je zadovoljiva in rokovanje z njimi primerno žmohtno, saj udi frčijo povsod.

Simbolična zgodba nas po­pelje v Anglijo, kjer zaradi klišejskega zapleta s pos­kusi kloniranja in genske manipulacije pride do katastrofe v obliki ubegle horde mutiranih homo sapiensov. Ti so se znanstvenikov že nasitili, zaradi česar se spravijo nad nedolžne prebivalce Londona in bližnje okolice. Vlada vpokliče vojsko in jo razpošlje po kritičnih conah, kjer naj bi zadržala ali celo zadušila invazijo. Igralec prevzame vlogo enega od soldatov, nakar družno s kolegi polni nemrtve glave s svincem. Kljub vdelanemu solerskemu modusu pa gre v osnovi za večigralsko prvooseb­no streljačino, osredotočeno na sodelovanje do šestih soigralcev. Štorijalno povezane samotarske kampanje torej ni, tako kot ne načina z medsebojnim pobijanjem (death­match).
Logična primerjava Killing Floora je Left 4 Dead (J185, 88). Res je, da oba naslova obravnavata zombijevsko tematiko, čeprav nimata ni tipičnih hodečih trupel. V Killing Floor mutanti ne letijo kot snete sekire, marveč to nadomestijo s trdoživostjo. In medtem ko smo v kampanjskem načinu L4D potovali do cilja, kar so nam zombiji skušali preprečiti, je tu koncept drugačen, saj le skušamo preživeti na določeni lokaciji, denimo v zapuščenem mestu, vili ali pisarnah. Imamo minuto, da se pripravimo, nakar začno v vsakič večjih valovih uletavati sovragi. To so klasični počasni zombiji, nevidni, hitri pajkasti, taki, ki s krikom parajo ušesa, in velikanske gmote mesa ter železja. Odkri­ža­mo se jih lahko na mnogotero na­či­nov - obglavljenje s sekiro, mačeto ali čakijo, raztelesenje s šibrovko, luknjanje z brzostrelko in pištolami, češnja na sme­tani pa je raketomet, ki v čežano spre­meni vse v določenem kro­gu od mesta zadetka.

Zanimivost igre \'zed-time\', ki po maxpaynovsko upočasni dogajanje okoli vas, ko na posebnej brutalen način razkosate sovraga. Vzdušno, toda nadležno, ko to počnejo drugi in ste vi izven akcije.

Ko se skušamo pošastkov ubraniti, lahko tavamo po nivojih ali se z varilnikom zapečatimo v kako sobo in se branimo od tam. Pri tem švas-aparat omogoča nekaj taktičnih možnosti. Naša enota s helikopterjem recimo strmoglavi poleg zapuščene bajte, se zateče vanjo in od treh vrat, ki vodijo iz nje, zavari dvoja. Posledica je, da bodo sovražniki vdrli skozi nezavarovane duri (če zapečatenih sproti ne popravljamo, se bodo sčasoma prežvečili tudi skoznje), ki jih laže pokrivamo kot tri. Na splošno špil bolj spodbuja to, da se s kolegi nekam zavlečemo in se tam utrdimo, kot da se solersko sprehajamo po nivoju, dokler nam mutanti ne odgriznejo frisa. Ključ­na beseda je kooperacija! Ko se val konča, sko­čimo do prodajalke, ki nam v zameno za denar, prislužen s faširanjem mesa, proda vse mogoče, od orožja prek streliva do neprebojnih jopičev. Ko uspešno iztrebimo vse gniloživce, se pojavi šefovski patriarh, kombinacija prej naštetih vrst sovragov. Temu primerno je trdovraten in ko ga pospravimo, je stopnja zaključena.
Naslov ima še eno mehaniko, po kateri se razlikuje od L4D. Iz Call of Duty 4 si je izposodil sistem perkov oziroma izboljšav, ki na robusten način nadomeščajo poklice. Kadarkoli med igranjem si lahko izberemo perk, naj bo to medicinski, ostrostrelski ali tak za boj od blizu. Ko z izbrano izboljšavo izpolnimo zahtevane pogoje (medicinski na primer hoče, da soigralcem z injekcijo povrnemo toliko in toliko zdravja), izkustveni nivo zraste in dobimo bonuse, kot sta hitrost in močnejše orožje. Že viden, a zanimiv element, ki vdanežem opazno izboljša možnosti za pre­ži­vetje, neizkušence pa spodbuja k nadaljnjemu igranju.

Hudo priporočljiva je uporaba glasovne komunikacije, saj nekoordiniranost igralcev vse prepogosto vodi v zakol celotne skupine.

Z grafičnega vidika Killing Floor ne razočara. Uporablja na moč zmodificiran pogon Unreal Engine 2.5, ki dobro skriva leta in je primerljiv z modi, kot je Red Orchestra. Lahko se postavi ob bok celo nekaterim 'polnovrednim' igram. Vendar špil vsebuje tudi druge motečnosti. Najprej bi rad opozoril, da ga je dobro igrati v krajših rafalih, saj dogajanje kljub dodatnim mehanikam ni zelo razgibano. Zmesti zna nestalna moč orožja - dostikrat se mi je pripetilo, da sem bolnika ciljal v glavo z osnovno pištolo in mu brez prob­lema odrobil glavo, medtem ko mu njena najmoč­nejša izvedenka čebra zaprmej ni snela. To je včasih usodno, saj napak oceniš moč bližajočega se sovraga. Tu so lesene animacije tako glavnih likov kot zombakljev. In obstaja prgišče hroščev ter napak v nivojih, ki jih folk pridno izkorišča.
Killing Floor torej ni brez napak, je skupaj vzeto slabši od Left 4 Dead in za samotarja preveč gol oziroma vsled odsotnosti okvirne pripovedi manj privlačen. A s spodobno grafiko, nizko ceno (na Steamu ga dobite za 15 evrov, fizične škatle ni) in solidno, mestoma celo odlično internetno igralnostjo nudi celovit paket, vreden nakupa za ljubitelje co-op klavščin. Zlasti v poznani družbi.

Killing Floor
založnik: Tripwire Interactive / Valve
objavljeno: Joker 192
julij 2009

71
odlična sodelovalna izkušnja
par naprednih mehanik
poceni
všeč­na grafika ...
... toda šibka animacija
občasna nerazgibanost
hrošči