Revija Joker - The Book of Unwritten Tales

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » The Book of Unwritten Tales
The Book of Unwritten Tales

Navi v tangicah in visokih škornjih se ogrne v kuto in se pomeša med pravljična bitja.

Avanture so stremljenje k napredku že davno položile na dno predala. Dotok novih se je namesto tega očitno osredotočil na videz, saj smo v zadnjem času dobili več izjemno lepih naslovov. Z risankasto estetiko sta denimo prepričala The Whispered World in A New Beginning nemške skupine Daedalic. The Book of Unwritten Tales je plod prav tako nemške razvijalske hiše King Art. Slog je tu drugačen, a očesna priljudnost nič manjša.

Če tale prizor ni kot izrezan iz Čarovnika Simona, tudi nič no­čem. Ima pa Wilbur v nasprotju s Simonom precej krajši jezik.


Pod hrustljavo skorjo
Risar si zasluži vse pohvale, saj na tako bogato in pravljično scenografijo ne naletimo pogosto. Prizorišča so sicer predizrisana in ne omogočajo spreminjanja pogleda, vendar se ti mrežnica kar topi ob novem sladkorčku za vsakim vogalom. Obiščeš škratjo utrdbo v visokogorju, magovo kočo sredi gozda, močvirje, grobnico, tabor orkov, trebuh lačne pošasti in številne druge, nič manj privlačne kraje. Že sam pogled na to živobarvno bogatijo špil naredi vreden igranja,
A vizualna bombastičnost ostane osamljena odlika. Povprečnost dvigne glavo že pri zgodbi. Ta je humoren fantazijski golaž, ki ga ni sram mesiti klišejev. V bajeslovni deželi divja vojna in zaplet je zgrajen okrog lova za vsemogočnim Artefaktom™, za katerega se pulita tako dob­ra kot zlobna frakcija s pokvarjenimi demoni na čelu. Seveda pripadaš prvi, čeprav bi kdaj pa kdaj sedlo igranje slabih fantov. Splet okoliščin hoče, da združijo moči polnaga vilinka Ivo, škrat Wilbur in zračni pirat Nate s kosmatim ljubljenčkom Critterjem. Za slednjega so že napovedali izid lastne igre The Critter Chronicles, drugače pa se špil pri likih močno zgleduje po legendah iz preteklosti. Wilbur je s čarodejskimi ambicijami ukrojen po meri čarovnika Simona, Nate pa je gobezdalo v slogu Guybrusha.
Osebe so ti večinoma dodeljene samodejno, le v nekaj primerih med njimi preklapljaš glede na različne sposobnosti. Škrat je majhen in leze skozi luknje, vilinka obvlada simbole, človečnjak zna napeti mišice. Žal izmenjavanje ni gladko, saj se neaktivni člani nekoristno prestopajo in se kot lutke postavljajo na prednastavljena mesta v prostoru. Lesenost likov je tudi drugače precejšnja. Premikanje je kljub radodarnim animacijam okorno, teleportirni zemljevid pa hroščat in deluje le napol.

Inventar skoči na plano, ko se približaš spodnjemu robu zaslona. Čeprav si priden pobiralec, ni gneče, saj se sproti prazni.


Suhe rozine
Igralno ogrodje se posluži klasičnega kazanja in klikanja. Vmesnik ne zapleta in ob pritisku preslednice pokaže vsa aktivna mesta. Teh je veliko in pri pregledovanju moraš biti potrpežljiv. Številni predmeti namreč romajo v žep šele, ko si vse natančno prečesal in se naposlušal obsežnih komentarjev.
Uganke zajemajo od vsepovsod, zlasti iz koša uspešnih domislic iz preteklosti. Vsi, ki so počitnikovali na Opičjem otoku, bodo prepoznali gumijastega piščanca, potvarjanje rezultatov na rokovnjaškem tekmovanju in potovanje v času s pomočjo samemu sebi. Nadalje moraš izvesti opijanjenje dvoglavega ogra, prevzgajanje odvisnikov od spletnih masovščin in kup drugih nenavadnosti.

Igra kot sodobne animiranke parodično črpa od povsod. Se kdo spomni ukinjene pustolovščine Warcraft Adventures?

A kljub raznovrstnosti in očitnemu naslanjanju na preizkušene recepte to ni igra, ki bi pričakovala kompleksno, pikolovsko in zadovoljujoče zlaganje koščkov sestavljanke. Čeprav fašeš večje kveste, kot je iskanje delov legendarne bojne oprave, je večji del ugank razočarajoče plitek in rešljiv s sredstvi v neposredni bližini. Večnačinja in izbir, ki bi vplivale na izid igre, ne pričakuj. Občasno vskoči kaka strojna zanka z vrtenjem obročev in primerjanjem simbolov, a nič naprednega in vznemirljivega. Zbode nekaj zoprnih vmesnih področij, kot sta rudnik z negostoljubnimi škrateljci in tempelj, kjer s starodavnimi mehanizmi odpiraš prehode. Tu mora Ivo scimprati cel peklenski stroj, da bi onesposobila zlobnega maga. Verjetno bi enako dobro opravil trd stik ponve z bučo. Da do rešitve priguraš s poskušanjem, ni lepa popotnica. Nad cenenostjo takega pristopa ne moreš biti zadovoljen.
Nadalje moti, kako malenkostne so puzle. Četudi vidiš daleč v prihodnost in vnaprej veš, kako boš izzive strl, te sistem sili v nadležno proženje prednastavljenih stikal. Dokler se ne pogovoriš z določenimi osebami, med drugim z zadetim minotavrom, ključne možnosti kljub očitnosti ostanejo neaktivne. Tovrstnih nerodnosti je preveč, da bi jih bilo mogoče prezreti, saj cufajo tempo.

Pogledi od zgoraj so priljubljen prijem. Mogoče zato, ker se iz ptičje perspektive vidi še globlje za robove ledra na Ivo.


Surova sredica
Igra sicer nastopi suvereno in je oblikovalski dosežek. A tare jo šop začetniških težav, ki jim v sodobni dogodivščini iz profesionalnega studia ni mesta. Izkušnja ostane brez globine in čeprav zabavnosti ne manjka, zaradi preštevilnih in na silo skrpanih tematik kmalu otopi. Tako zgodbovni kot ugankarski del se s tisočerimi vtisi preveč zaganjata v vse smeri, da bi se voz zložno pomikal po izbrani poti. Zato je izdelek v posameznih slikah sicer privlačen, kot celota pa deluje slabše, kot bi glede na zloščeno podobo pričakovali. Pet poglavij te zaposli za več kot ducat ur in za dvajset evrov to ni slaba kupčija, vendar odlični prvi vtis iz ure v uro bledi.

The Book of Unwritten Tales
založnik: King Art / Lace Mamba
objavljeno: Joker 222
januar 2012

62
nadvse lepa prizorišča
razgibanost
polovična dobra cena
sin­hronizacija
slab tok ugank
okorno ravnanje z liki
plitkost
neosredotočenost

 
 
 
sorodni članki