Revija Joker - Goblins

IGROVJE
stranka » igrovje » rumplkamra » Goblins
Goblins

Quattro

Pred davnimi časi je bila francoska hiša Cocktel Vision, ki se nam je najbolj vtisnila v spomin po trilogiji o čudnih možicljih, ki so nepopisno nerodno reševali zaplete v čarobnem kraljestvu. Goblini so sicer že nekaj let na voljo za iOS, vso trilogijo pa je odnedav­na moč kupiti tudi za androidne naprave.

Vudujsko prekletstvo
Prvi Gobliiini iz leta 1991 so še danes posre­če­na mešanica avanture in miselne igre. Glavni junaki so vojščak, čigar orodje so pesti, coprnik, ki je sposoben manjših urokov, ter pamet­ni pobič, ki zna pobirati in uporabljati predmete. Vsak nivo je svoja uganka, rešljiva s sodelovanjem in na samo en način. Strički se recimo znajdejo pred prepadom, poleg katerega raste jablana. Coprnik uroči dve jabolki, da zrasteta na velikost buče, bojevnik ju boksne, da padeta na tla, in ročnež ju vrže v prepad ter ga tako premosti. Jebeš logiko. Dodaten problem predstavlja mno­ži­ca neuporabnih predmetov, ki zgolj zavajajo. 
Zavijanje s pravilne poti je takoj kaznovano. Nesrečniku, ki ga vodiš, se zgodi nekaj hilarioz­­­­no nasilnega, nakar vsa trojica obrne proti tebi in ti besno gestikulira, kakšen bedak si. Reakcije so tako posrečene, da jih dostikrat namerno zapelješ na pot pogube. Vendar je tu živ­lje­njs­ka črta, ki se prenaša iz stopnje v stopnjo, in ko pokuriš celotno, je igre konec. Klasičnega shranjevanja položaja ni – ob vsakem uspešno rešenem nivoju se izpiše črkovna koda, s katero lahko nadaljuješ prihodnjič. 
Čeprav so miselni orehi dodobra težki in alternativne, napačne rešitve nemalokrat bolj logične od pravih, je igra že pred leti postala us­pešnica. Bržda zaradi obešenjaškega humorja in barvite, prijazne podobe avtorja Pierra Gilhodesa, ki niti danes ne deluje zastarelo. Igranje na današnjih mobilijah je drugače enako kot na računalniku, le da namesto miške brez težav nucaš prste. Še slika je ostala v razmerju 4 : 3. Kako kul so bili Goblini, priča tudi dejstvo, da so bili navdih za Blizzardove Lost Vikings, ki so izšli leto kasneje.

Gobliiini so bili še najbolj ugankarsko naravnani. Vsak posamezen zaslon je bil kompleksna, a zaključena zagonetka. Ko si jo rešil, se je odprl izhod.

Dinamični duet 
Drugi del Gobliinov predstavi novo zasedbo, ki sta jo tvorila pametnejši človečnjak Fingus in moč­nejše, a neznansko zabito bitje Winkle. Par­ček se spravi iskat izgubljenega princa, ki je men­­da nujen za usodo kraljestva. Štorija je bedasta – navsezadnje tudi v enici ni bila višek knji­žev­nosti –, vendar je jasno, da se ne jemlje resno. Prej skuša biti parodija na tipične fantazijske pripovedi, kot je bil recimo King's Quest. 
Igranje je tokrat zaplulo v bolj avanturistične vode, kajti uganke se raztezajo prek več zaslonov, protagonista sta spregovorila (izvirni goblini so le momljali) in pojavila sta se inventar ter shranjevanje položaja. Kljub tem novostim pa igranje še vedno temelji na sodelovanju med likoma. Še več: ker do malhe dostopata oba, si moraš pogruntati, s katerim uporabiti nek predmet. Novost so uganke simultanke, časovno omejene sekvence, ki jih sprožiš z enim likom, nakar med izvajanjem preklopiš na drugega. Lep primer je zanka z začetka. Da lahko z enim od protagonis­tov ukradeš steklenico, greš z drugim po salamo. Medtem ko jih prvi dobiva po buči zaradi mesnine, z drugim pospraviš flaško v žep. Z večjo kompleksnostjo je prišla še zadnja novost: lika sta postala nesmrtna, zato lahko do onemoglosti preizkušaš vse mogoče in nemogoče kombinacije ter se režiš Pierrovemu odtrganemu humorju ali dvomiš v njegovo mentalno zdravje. 

V nadaljevanju sta gobliina spregovorila. Možgančkarski del so prekinjali dialogi, na katere nisi imel vpliva. So pa bili jako smešni.

In potem je bil eden
Kmalu po izidu drugih Goblinov je Coktel Vision leta 1992 kupila Sierra in igre ponudila ameriškemu trgu, Pierru pa so naročili izdelavo trojke. Tokrat je bil junak en sam in v ZDA so mu rekli Goblin's Quest. No, Francozi se niso dali zmesti in so tudi v tretje špil zastavili tako, da si uganke reševal s sodelovanjem več likov, le da so se ti menjavali. Sprva ti je družbo delal papagaj, nato si naletel na coprnika in podobno. Rešitve ugank so v trojki dostikrat še vedno nelogične, prizorišča pa so prerasla posamičen zaslon, tako da se slika pomika levo in desno. Žal se je humor izpel in dejansko je preveč poudarka na 'kvestanju' ter premalo na zavajanju igralca. Na vsaki 'stopnji' najdeš nekaj gegov, ki pa so le blede sence nekdanje komedije. Kot pustolovščina špil ni (bil) slab, a glede na žlahtna prednika pušča trpek priokus. 

Poslednji goblin se redno znajde v skrajno neprijetnih situacijah, vendar je pomanjkanje absurdnega, nadrealističnega humorja boleče opazno.

Tako se je goblinska serija za dolga leta končala. Pierre je umet­niš­ki talent posodil še eni igri, odlični avanturi Woodruff and the Schnibble of Azimuth. Ta je bila vse, kar smo si želeli od trojke, in še več. Nekateri so celo humorno natolcevali, da je to dejansko četrti špil, logično brez goblinov. Močno bi jo priporočal v igranje, vendar jo je skorajda nemogoče pripraviti do delovanja. Morda jo učakamo za moderne naprave. Omeniti velja še 'pravo' nadaljevanje, ki smo ga dobili 2009 in opisali v Jokerju 190. Z njim je Pierre dokazal, da ni izgubil žilice vendar je preskok v 3D bolj škodil kot koristil. Od starin boste imeli dosti več. 
Goblinsko trilogijo dobiš na Google Playu in te bo stala 2,5 evra. Menim pa, da je njene dele bolj prisrčno igrati na računalniku. V tem primeru se sprehodi na Gog.com, kjer veljajo slabega petaka. 




Goblins
založnik: Cocktel Vision / Sierra
objavljeno: Joker 255
oktober 2014