Revija Joker - Discworld

IGROVJE
stranka » igrovje » rumplkamra » Discworld
Discworld

Ob odhodu Terryja Pratchetta pomisel na njegove igre pride sama od sebe. A Kavbojcu ni treba kopati po rumplkam­ri, niti razpihovati prahu, kajti v avanturi Discworld se redno vrača. Ti odličnici starih dni sta se komaj kaj postarali.

V devetdesetih je bila pustolovščina kraljevska zvrst, ugledni pisci pa z velikimi črkami oglaševani na škatlah. Ker so v ospredju zgodba in dialogi, to ni nič čudnega. In bogat Prat­chettov svet je kot nalašč za take baže igro. Prva je bila tekstovna avantura The Colour of Magic na spectrumu in C64. Nakar je leta 1996 oziroma 97’ danes pokojni Psygnosis izdal odlična Discworld in Discworld 2: Missing Presumed...?, ki z odbitim humorjem, odlično iz­vedbo in dobro igralnostjo sodita v vrh žanra.

Lekcija iz potrpežljivosti 
V prvem delu je najstarejše mesto Ankh-Morpork teroriziral zmaj. S tegobo so se morali spopasti coprniki, da raja ne bi mislila, da se le praskajo po bradah. Tako se največji nesposobnež med njimi, suhljati revež Rincewind, odpravi krilatežu naproti. Obenem se trudi razkrinkati kult in postati heroj. Seveda ob njem kot kuža caplja čarobna hodeča skrinja, Kufer, ki služi kot domiseln inventar.

Narisana 2D-ozadja so še danes videti super. Ker je zvrst pustolovska, po njih z miško pobiraš predmete in čvekaš.

To ne bi bila avantura, če v njej ne bi z miško vodil čarodeja po 2D-ozadjih, ogromno čvekal ter pobiral, kombiniral in uporabljal predmetov. Za razliko od večine tistikratnih sorodnic ni te­že­nja z morjem ikonic in menijev. Vmesnik je sila preprost in učinkovit, kar še dandanes žal ni pravilo. Pogrešati znaš le jasno označene vroče točke, brez katerih se pogosto greš lov na piksle, to pa zna presedati. Zlasti ob nekaterih res nelogičnih zagonetkah, kjer je bolj na preizkusu potrpljenje kot pamet. Kdo bi denimo sklepal, da mora spustiti metulja na luč, da bo tam prihodnji dan deževalo? Vsled dotičnih Discworld slovi kot ena težjih predstavnic žanra, zlasti ker je bilo v tistih cajtih težko najti pomagalnik. Mrgoli likov iz bukev, značilnemu pratchettovskemu zabavljanju čez fantazijske klišeje pa se pridružita parodiranje iger in pogosto prebijanje četrtega zidu, ko se denimo Rincewind obrne proti igralcu in potarna, kako ga spet pošiljajo po nesmiseln kup predmetov. Krohot je tako redno na sporedu. Je pa res, da je obvezno dobro poznavanje angleškega jezika, sicer se ob britanski besedni gimnastiki le praskaš po glavi.

Kufer caplja za Rincewindom in rabi kot inventar. V drugem delu gre vanj skoraj cel živalski vrt.

Izostreno, nadgrajeno
Kjer je bil prvi Discworld bolj raztresen, je dvojka konkretneje črpala iz dveh bukel, The Reaper Man in Moving Pictures. Smrtež je naveličano obesil službo na klin, tako da se je po deželi naenkrat pričel sprehajati kup nemrtvih. Tudi tokrat je naloga padla na rahitična pleča Rincewinda, ki je moral pogruntati, na kateri plaži koktejlčka kosec, ter ga prepričati, da njegov poklic ne smrdi. Kako? Iz njega je moral napraviti zvezdnika nove oblike zabave: gibljivih slik.

Možnosti v dialogih predstavljajo ikone. Če klikneš na oblaček, se coprnik obrne proti tebi in poduhoviči.

Missing Presumed...? se je igral domala enako kot predhodnik, le da je bil popiljen, ločljivost je bila višja in grafika bolj risankasta ter stilizirana. Namigi so bili jasnejši, uganke bolj smiselne in kvaliteta posnetkov govora ni več nihala. Še dobro, saj je bilo gobcanja ogromno. To je bil dobesedno šov montypythonovca Erica Idla, ki je Rincewindu posodil glas. Pratchett je rekel, da so si z njim na krovu dovolili marsikaj, zato v igri najdeš kup poklonov proslavljeni britanski skupinici. To je očitno že v uvodni sekvenci, kjer Eric ob carski animaciji odpoje enega najboljših komadov, kar smo jih slišali v igrah, That's Death.
Pisankama je sledil še temačnejši tretji del, Discworld Noir. Zanj so si izmislili nov glavni lik, ki je bil poligonski. Tudi grafični slog je bil drugačen in danes deluje neposrečeno. Škoda, da so se poslovila brez­čas­na ročno narisana ozadja. Špil je bil skoraj bolj Casablanca kot Discworld, saj se štorija ni navezovala na knjige. Zato ne paše ob bok starejšima bratoma.

TRISTO KOSMATIH ŠKRATINJ, NE MOREM SE OD­LO­ČITI. KAJ PRAVIŠ, BREAKWIND? NA GOBICO ALI BUNDESLIGO?

Lepši časi 
Prav neverjetno je, kako brezčasne so stare avanture. Ob igranju Discworlda 2 sploh nimaš retroobčutka, saj bi jo zlahka postavil ob bok frišnostim. Ni tako razkošno animiran in razločljivost je nižja. A po drugi strani moderne pustolovščine prepogosto kiksnejo čisto osnovne stvari, pri čemer sploh ne napredujejo. Le redkokatera je vsebinsko tako bogata kot dogodivščine s Plošče.
Zato je toliko bolj čudno, da niti ene igre ni na GoGu in pri sličnih razpečevalcih starinske robe. To se zna sicer spremeniti, saj je povpraševanje veliko. Dotlej pa se boš moral znajti hudourniško. Na novem ra­ču­nalu ali pametni napravi bo šlo brez težav, saj obe poženeš z brezplačnim programčkom ScummVM, ki ga cukneš z istoimenske strani.

Discworld
založnik: Psygnosis
objavljeno: Joker 261
april 2015