Revija Joker - Star Fox Zero

IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Star Fox Zero
Star Fox Zero

Snetiju se toži po časih, ko je Lylat Wars na nintendu 64 upravičeno prilepil 91.

Ja, res je že star ta naš Fox. Pravičniški lisjak, ki se bojuje proti opičjefrisnemu And­rossu, je v Nintendovo loro stopil leta 1993 na SNESu kot glavni junak vesoljske streljanke Star Fox. V njej smo od zadaj gledali njegov lovec arwing in rešetali tako po površju planetov kot neskončni črnini. Glavna draž je bila tedaj napredna 3D-grafika, ki jo je bila drkalica spo­sobna izrisovati zaradi koprocesorja v modulu s špilom. Po zaslugi tega ekskluzivnega dodatka ni šlo za kvazi tri-de efekt kot v Pilotwings, marveč za Nintendove prve senčene poligone.
Spomnim se, kako sem na katodnem teveju buljil v grafično čudo, ki je dospelo pred računal­niš­ko kartico voodoo – in nisem bil edini, saj se je Star Fox, v Evropi klican Starwing, prodajal kot vroče žemljice. Fama se je nadaljevala na nintendu 64 s Star Foxom 64 oziroma pri nas Lylat Wars – nakar je zvezda zbledela. Poskakovalna akcijada Star Fox Adventures za kocko ni bila za nikamor, drkamožni odvrtki so pogrevali župco. Zero je tako po dolgem času nov Fox za sobni sistem. Razvili so ga japonski proslavljenci PlatinumGames (Bayonetta) kot zunanji izvajalci in Shigeru Miyamoto kot notranji nadzornik. Vendar ne gre pričakovati preloma s preteklostjo, marveč v prvi vrsti zaljubljeno zazrtost vanjo.

Stare sablje so ob sliki izcimile kapljico ancientnega oljčka, kajti Star Fox Zero se docela podreja smernicam s super nintenda in N64. Tole je preštrihana Corneria.

Vojna zverinic
Kot Luke Skyw … ee, Fox McCloud se vnovič znajdemo v zvezdnem sistemu Lylat, ki ga naseljujejo človekolike živali. Dobro stran ozvezdja predstavlja svetli planet Corusc … ee, Corneria, žlehtno pak temni Venom. Na slednjem si je dom ustvaril nori znanstvenik Andross, ki je nad Cornerio poslal droid … ee, robotsko vojsko. Enako kot na SNESu in N64 general Ackb … ee, Pepper sestavi eskadriljo govorečih animalij v eksperimentalnih lovcih x-wi … ee, arwing in jih pošlje branit Cornerio. Najprej bo treba potisniti nazaj armado in nato poračunati z zlikovcem, ki stalno omenja Foxovega fotra. Bo morda sča­so­ma rekel: "Fox, I am your father"? Je gorila lisico položila?! O fuj! 
Klišejska zgodba od nekdaj kopira Vojno zvezd in ni dos­ti drugega kot rutinsko sredstvo, ki potiska dogajanje naprej. Ni ne metaforična kot pri Zeldi ne luštno prav­ljič­na kot pri Mariu, marveč izpade kot nekaj iz poceni risanke. Človek bi si mislil, da bo ravno fabula deležna prenove, vendar jo je Nintendo v pretežno enaki obliki dostavil že v tretje, od poteka do likov. Res je, da ni kloniranja in se pripovedi drži preproščinski čar, ki je najbolj žameten, če se ti toži po starih časih. Vendar štorija ni v Zerovem ospredju. Tega zaseda strelska akcija z orjaškimi eksplozijami in zadihanim tempom.

Načeloma pohvalno je, da se Platinumci radi igrajo s pristopi. Toda polminutno vodenje gromozanskega bota, da taca po talnih sovragih, je samo sebi namen.

Hrčki smotani
V osnovi, nad katero se ne dvigne pogosto, je Zero precej standarden Star Fox, kakršen je bil pred četrt stolet­ja. Tako kot nekdaj si dolge odseke vpet v samodejno pre­mikanje zaslona, med katerim se z od zadaj gledanim arwingom ogibaš izstrelkom ter sesuješ čimveč talnih in zračnih napadalcev. Mednje se umeščajo lebdeče sonde, lovci v statičnih formacijah in taki, ki letajo pros­to, topovi, zajetne križarke, tanki, pajkovske samohodke in še kaj. Nabor je pretežno že viden, a pester in ogrožajoč. Tvoji kameradi iz Red Squa …. ee, arwingovs­ke eskadrilje so namreč polsposobni in jim ni moč ničesar naročiti. Še reševati jih moraš, ko ti začno jam­rati, da imajo nekoga za ritjo. 

Se pa tovrstne zagate pripetijo šele, ko te igra spusti z vajeti in preide v svobodni modus. Tedaj se naposled normalno spreletavaš po arenah, kot so zajetna mestna planjava s stolpnico na sredini in več vesoljskih območij. Običajno je treba uničiti vse, kar te ogroža, le včasih kaj ubraniti. Cilji so očitni in malokrat se moraš denimo odločati, čemu boš namenil pozornost. Ta nekompleksnost gre z roko v roki z docela arkadno naravo igre, ki je simulacija ne zanima. Pičiš kot blentav, dokler ti ne zmanjka energije, nažigaš, pri čemer daljše tiščanje gumba botruje sledilnemu izstrelku, mečeš bombe in delaš lupinge, da prelisičiš tečnobe za ritjo. Prelisičiš, razumeš? Eh, zahtevna publika. 

SFZ je najboljši v direktnih strelskih nalogah na planetih in vesolju. Zlasti v slednjem igra pridoma razkaže novi grafični pogon, ki obiluje z učinki.

Živalska fa(r)ma
Lisičji, ee, levji delež misij opraviš v arwingu in bolje kot streljaš, več se ustvari prstanov, s katerimi si povrneš energijo. Vendar to ne tvori celotne igre. Na več mestih preideš v formo dvonož­ne­ga walkerja, s katerim skačeš na oddaljene platforme in z dotikom hekaš nadzorne plošče. Sem in tja lahko med arwingom in čiknom prehajaš po mili volji. Nadalje sedeš v letalce, sposobno visenja nad tlemi in navpičnega dviganja ter spuščanja. Oborožitev ima kilavo, toda v sebi skriva drončka na špagi, s katerim odpreš vrata ali izključiš obrambni sistem. Dotični nivoji so počas­nej­ši in bolj miselni, celo skrivalni, ko se denimo ogi­baš žarometom. Nato pa je že čas, da se vrneš v akcijo in sedeš v tank, s katerim s tal najprej zgranatiraš legije rokomavhov, malo pozneje pa ga začasno dvigneš v zrak. Tako walker kot hovercraft sta za serijo novost, a žal ne prav posrečeni. Nadzor kovinskega piščeta, s katerim se po ozkih hodnikih napotiš v notranjost križark in baz, je živčen. Misije z lebdečnežem pa so po ustroju mlačne in slabo združ­lji­ve s siceršnjim hitrim tempom. 

Slab vtis gotovo ne velja za mimohod šefov, s katerimi se igra fejst odlikuje. Nekateri so ponovljeni, denimo Andross s tradicionalnima dvema formama, kovinski ptič Monarch Dodora in bojna ladja iz Lylat Wars; največ pa je novih, naj bodo to orjaški kovinski črv, pajkovski vladar snežnega planeta ali gigatonska gorila – Gigarilla. Ker je to Platinumova igra, je bombas­tič­nost privzeta, ko ti glavarji v fris lansirajo roje raket, te obmetavajo s tramovi in te skuša­jo potacati, ti pa se jim trudiš poš­ko­dovati vidne občut­ljive točke. Kot ve­li izročilo, tak­isto srečaš manjše šefčiče iz eskadrilje Star Wolves, s katerimi zaplešeš tanc smrti in najpogosteje uporabljaš zaklep pogleda, lock-on. Najprej prase in nje­govi prijateljčki samo letijo, nakar dobijo nove igračke …

Mali hodec je nova izgruntavščina, ki se mi je totalno priskutila. Neroden je in vsled zakompliciranih kontrol hitro naredi nekaj nezaželenega – in smrtonosnega.

Zajebanost standardno
Star Fox je obilno posejan s presenečenji in trenutki navdušenja. Med prebojem skozi asteroidno polje se hitrost poveča do drvenja in ko v zadnji sekundi uideš od ladje, ki jo prevrtajo laserski žarki, se počutiš v sedmih nebesih. Sčasoma s pedantnim udejstvovanjem in nabiranjem medalj v zameno za dovolj postreljenih kanalj najdeš mnogo skrivnosti. Odklonov od navidez linearne poti od Cornerie do Androssa sicer ni toliko kot v Lylat Wars in pogoji za odklep so včasih čisto preveč obskurni. Toda izven neposrednega dosega se skriva tretjina špila, med drugim naloga, kjer prevzameš zajca Peppyja. Odkrivanje alternativnih poti, neobveznih misij, kožic ter igranje arkadnega modusa ponudijo dosti udejstvovanja, ki se čuti kot integralen del igre. Prisotno je tudi sodelovalno dvoigralstvo, kjer eden pilotira oziroma vozi in drugi strelja. 
Toda kakor zna biti SF Zero adrenalinsko vznemirljiv in za omejene sposobnosti wiija U zunanjostno soliden, z zavesami ognja, razpadajočimi objekti in velikanskimi šefi, skriva pošten delež sitnosti. Mednje štejem zoprne padce gladkosti, manko krovnega napredka glede na Starwing in Lylat Wars (ne razvijaš ne ladje ne pilota, razvejanost je manjša kot njega dni, ne nadzoruješ drugih likov in jim ne ukazuješ …), medle walkerske in hovercraftovske naloge, odsotnost tekmovalnega večigralstva z N64 ter varljivo težavnost. Čeprav je to pisana igra z govorečimi živalicami, je zahtevnost ena sama – japonsko visoka. Po eni strani je tako zaradi staromodno omejenih življenj, ki jih sicer vmes nabiraš, a ti jih hitro zmanjka in moraš spet od začetka celotne misije. Ful fajn, ko se to zgodi čisto na kraju pri poglavarju. Po drugi pa zaradi osrednje kaprice: zakomplicirane nadzorne sheme, ki se trudi biti edinstvena, a zgolj zavda igranju.

Titanski pajek, ki te hoče pomendrati, je impresiven in adrenalinski. Se pa tudi tu pozna starinski dizajn, saj streljaš v povsem očitne ranljive točke dolaj in goraj.

Nostalgija serijsko
Če bi bilo moč SF Zero igrati na normalen način, z levo gobico za usmerjanje vozila in desno za merek, bi šlo kljub pomanjkljivostim za simpatično nažigalno arkado. Vendar lahko samoten igralec uporablja zgolj gamepad, ki zadeve zaplete. Na televizorju vozilo gledaš od zadaj, na kontrolnikovem ekrančku pa prvoosebno premikaš merek. Ja, to je natanko tako čudno, kot se sliši, sploh pri tako hektični akciji. Velikokrat moraš s pogledom preskočiti z enega na drug prikazovalnik, merek pa se rad dekalibrira, kar ročno popravljaš s stiskanjem gumba. 
Je že res, da je ciljanje s premikanjem zaslonskega igratorja precizno in da ti pri tem ni napoti arwingov zadek. Vendar je dvoj­nost moteča, terja prilagajanje in nikdar ne deluje naravno. Stalno sem si želel vklopa normalnih kontrol, česar preprosto ni. Na eni strani so torej ostali v preteklosti, na drugi so neugodno silili v prihodnost, z obojim pa zavdali pretežno zdravi srčiki. Star Fox Zero sicer ni ničla, vendar hkrati ne Star Rox.

Hovercraft je druga novost v seriji, ki se ne izkaže. Ideja miselnih in polžje počasnih stopenj v kontekstu siceršnje hitre, eksplozivne streljačine ne deluje.

Star Fox Zero
PlatinumGames / Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 274
maj 2016

67
okvirčki:

Star Fox Guard