Revija Joker - Luigi's Mansion 2

IGROVJE
stranka » igrovje » 3DS » Luigi's Mansion 2
Luigi's Mansion 2

Pljunil me je zlati duh. Kazen zanj bo primerna: branje Snetijevih opisov.

Kdo je junak - tisti, ki ne pozna strahu, ali tisti, ki se boji, vendar bojazen premaga? Če velja drugo, pravi heroj ni Mario, temveč njegov cmihasti brat Luigi. Zapostavljenec z zeleno kapo se splaši ob najmanjši nevarnosti, kliče s tresočim glasom in bolšči z jokavimi očmi. A kljub temu brska po ukletih bajtah. To je korajža!!
Lojze Marjanu sicer pomaga na mnogih odpravah, a doslej je dobil le eno lastno igro, Luigi's Mansion za gamecube pred dvanajstimi leti. Tedaj je prejel obseden dvorec, kjer je s čarobnim sesalnikom in 'game boy horrorjem' v žepu zavdajal prikaznim. Slednje v nadaljevanju za 3DS odganjamo iz petih zaporednih dvorcev v dolini Večne sence, kamor nas pripelje odbiti profesor Ježešna (E. Gadd).

Tako pri šefih kot drugod navduši lepo uporabljeni globinski učinek. Žal pa se ta tepe z možnostjo dviganja in spuščanja sesalca z nagibanjem 3DSa.

Poltergust in dual scream
Bistvena razlika ni v novem pogledu na dogajanje, saj Mansion 2 (čez lužo mu pravijo Luigi's Mansion: Dark Moon) ostaja tretjeoseben, niti v zasnovi, kajti nadaljevanje nas vnovič postavi pred mešanico akcije in ugank. Finta je v razmerju sestavin. Original za kocko, ki ga je moč danes perfektno igrati v emulatorju Dolphin, je bil usmerjen v sesanje duhcev. Naslednik pa več poudarka daje raziskovanju in puzlam.
Luigi znova vihti sesalnik Poltergust, nadgrajeni model 5000, in ima na spodnjem 3DSovem ekranu zemljevid ter cilje, ki jih kaže 'dual scream'. Smeh. Poleg tega je opremljen z navadno svetilko in posebno, ki razodeva skritosti. Tipičen postopek je, da začne Luigi, ko pride v sobo, brskati po predalih, vazah in posteljah ter sesati vse, kar ni videti pritrjeno. Vsrka rjuhe, baldahine, pajkove mreže, cvetice in ovijalke, s čimer odkrije nahajališča kovancev. Istotako suče ventilatorje, poganja vetrnice in spiha prah. Dostikrat posreba kaj neočitnega, kot je nalahno prilepljena tapeta ali rešetke iz blaga. Večkrat pa s sesalcem reši uganko, recimo tako, da vase potegne klobčič pajkove svile, ki ga odnese do plamena sve­če, nakar z njim sežge veliko mrežasto oviro. Oziroma prime čeber, vanj pri curku natoči vodo in zalije rožo, ki zraste in izvrže ključ za zaklenjena vrata.

Nagajivčke sem odkril tako, da sem curek iz sesalca us­meril v ventilator. Napadajo me izmenično in se, če zgrešijo, skrijejo.

Tempo je zato v primerjavi z enico dosti počasen, kar stopnjuje luč za iskanje tajn. Z njo je dobro posvetiti v vsak kot, po stropu in po tleh, da odkriješ nevidne objekte, od omar z dodatnimi soldi do posebnega duhca Booja (belo zobato zmene, ki rado straši Maria) in nagradnih kristalov. Kar je bilo svojčas dokaj adrenalinska izkušnja, je sedaj nekoliko bolj po­­čas­na in metodična.
Vendar to ne pomeni, da vznemirjenja ni. Čeprav v številnih sobah ni duhov, nanje slejkoprej naletiš. Boji niso ne dolgi, ne zapleteni, kajti postopek je vedno tak, da duhca oslepiš s snopom svetlobe iz običajne baterijske svetilke, nakar ga povlečeš v Poltergust. Keč je v tem, kako to storiti. Duhcev je mnogo vrst in se ločijo po obliki in vzorcih obnašanja. Eni te pljuvajo, drugi te obdajo z gnusno opno, tretji te mahnejo s pestmi, četrti te obmetavajo, petim vidiš sledi v plitkih lužah. Ko jih začopatiš, začno ritati in se spreletavati, pri čemer jih moraš brzdati kakor pri lovu na ribe - tiščiš v nasprotno smer. Ko ti uspe iz njih izsesati vso energijo, so tvoji, še lepše pa je, če to storiš ob pravočasnem pritisku gumba, za kar dobiš denar. Tega uporabiš za postopne nadgradnje sesalnika in lučke.

Luigi je nenehno komično prestrašen. To lahko na lastno pest stopnjuješ s pritiskanjem smeri na križcu, da brkatež obupano kliče napomagaj.

Paranormalna hecnost
Lojzetova graščina ni globok in kompleksen špil, saj ugank in bojevanja ne razvije do polnosti. Predmetov ni moč nositi iz sob, kjer si jih našel, struktura misij se nekoliko ponavlja in daljši obračuni z duhovi so redkost. Nekateri šefovski boji so kul (pajek), saj moraš uporabiti možgane, spet drugi neokusno razpotegnjeni in rutinski (stopnišče). Prav tako Mansion 2 za bolj odprtim izvirnikom zaostaja v tem, da je zlomljen na pet dvorcev in nadalje razkosan na približno polurne misije. Čeprav je to bolj primerno za drkamožno naravo igre, je krivo za občutek razdrobljenosti in nesvobode pri raziskovanju ter za nekoliko ponavljajoče se brskanje po že obiskanih prostorih. Takisto zna koga vzne-jevoljiti, da imaš eno samo življenje. Ko ti zmanjka energije, kar se v poznejših odpravah zgodi kar hit­ro, če nisi pazljiv, moraš na sam začetek naloge.
Je pa res, da igra za številne rane prispeva žavbe. Rezervne energije je dosti, če se jo potrudiš iskati v vazah in skrinjah, in prav tam so dodatna življenja. Igranje pa je domala nenehno uživantsko. Deloma zaradi fantastičnega vtisa, kar zajema tako odlično risankasto grafiko s komično animacijo in prvovrstni stereoskopski učinek kot noro poslušljivo glasbo, katero Luigi spremlja z bojazljivim petjem. Deloma zaradi petih očarljivih, razgibanih, raznolikih vil, po katerih vandramo, naj gre za srednjeveško plemenitaško hišo, zapuščeno fabriko ali zaledenelo domovanje, in prisrčnih duhov, ki stalno presenečajo z novimi prijemi - nadenejo si sončna očala, ki jim jih je treba izpuliti, zaščitijo se s kuhinjskimi potrebščinami, poniglavo se skrivajo vsepovsod in skozi okna vidimo, kako uganjajo norčije. Deloma pa zaradi konkretne količine početja, saj linearna osnova traja petnajst sploh ne dolgočasnih ur, nakar so tu lov na višji rezultat v obliki zvezdic, skrite misije in v redu sodelovalni multiplayer za do štiri ljudi, kjer prikazni pecaš lokalno ali po internetu. Lovljenje duhcev ni bilo tako simpatično vse od filma Ghostbusters!

V večigralstvu se prostori tvorijo naključno, kar eliminira pazljivo izdelana sosledja sob iz kampanje. Kul je, da je podprt lokalni download play.

Luigi's Mansion 2
Nintendo za 3DS
objavljeno: Joker 238
maj 2013

80