Revija Joker - The Legend of Zelda: Tri Force Heroes

IGROVJE
stranka » igrovje » 3DS » The Legend of Zelda: Tri Force Heroes
The Legend of Zelda: Tri Force Heroes

Kavbojc deželo rešuje še z dvema Lin­koma. Vsi so bolj klavrni.

Naposled smo ga ugonobili, zagamanega ledeneža. Dolgo čakanje na dvoje soborcev se je obrestovalo in nihče od njiju ni bil triletnik s polno plenico ali samomorilski te­žak s spletno povezavo iz prejšnjega tisočletja. Nismo se skregali ob izboru stopnje in opreme. Ujeli smo se in omejenim možnostim navkljub uspeli sodelovali kot uigrana ekipa. Bilo je napeto in uži­vaško. Toda glej zlomka, ravno ko se je zamrznjena glava raztreščila v goldinarske črepinje, se je dogajanje ustavilo. Dve minuti sem zrl v zaslon, ki je utripal v znamenju težav s povezavo, nakar je dokonč­no padla. Pa je šla po zlu ura čakanja in igranja …

Ker se je v Heroes nevarno odpraviti sam, pojdeš v družbi. S pajdašema sodelovalno tepeš miselnice in razrešuješ monstrume … Čakaj, ali je vrstni red obraten? No ja, Zelda pač!


V deželi je zlo 
Tri Force Heroes je večigralska sodelovalnica, v kateri iz ptičje perspektive v troje rešujemo za niz zna­čilne uganke in garbamo bolj ali manj znane sovrage ter glavarje. To ni prvi tovrstni izdelek v seriji; takš­na sta bila že Four Swords za GBA in Four Swords Adventures za gamecube. A od slednjega je preteklo dolgo desetletje – in odtlej je šlo marsikaj na slabše. Puščavništvo je tokrat prisotno zaradi lepšega in če je Adventures mešal tekmovalnost s sodelovanjem, so ti Junaki usmerjeni v slednje.  
Kot je navada v Zeldah, štorija ne komplicira. Junaček v tuniki se znajde v novem kraljest­vu, obsedenem z modo. Tamkajšnji princesi je coprnica nadela prekletstvo v obliki ne­odstranljivega pajaca, v katerem ne more pred ljudi. Srečoma prerokba napoveduje tri heroje, ki jo bodo odrešili muk, predno se v odelu usmradi. Eden boš ti, druga bos­ta internetna neznanca ali prijatelja. Vedi le, da v dvoje na ta način ne bo šlo. Pod enakim pogojem je mogoča lokalna poveza­va treh 3DSov, prav tako z enim samim modulom. 

Čvekanje s pomočjo ikonic zna izpasti luštno. Če naletiš na zoprneže ali levake, jih je moč dati na črno listo, tako da jih ne srečuješ več. Tule lučamo bombe na polšefa, ki kroži okoli nas.

V slogi je moč
Ker ni kvestov in odprte dežele, je srž v podajanju na krajše, premočrtne odprave. Te temeljijo na obiskovanju zeldastih temnic in območij, od gozdov prek vulkana do snega ter lebdečih otočkov. Vsako ima štiri nivoje, razdeljene na odseke. Na začetku druš­či­no pričaka orodje, nujno za končanje. Vsak poleg bridke sablje nosi le eno tako pripravo, ki jo uporablja za boj in reševanje zagonetk, zopet v tradiciji niza. Lok rešeta zle živali, soldate in sluzavce ali pretika stikala, bumerang čez vrzeli vleče prijatelje, ognjene rukavice ustvarijo ščit … Orehi niso trdi, a terjajo sodelovanje in sporazumevanje. Temu je namenjenih osem ikonic, ki sprožajo različne animacije li(n)kov – klicanje k sebi, razočaranje, odobravanje. 
Za napredovanje je ključno dvigovanje soborcev, da se postavijo v totem. Ko so tako zloženi vsi trije, se spodnji premika, gornji uporablja orodja, srednji pa v sendviču le upa, da vesta, kaj počneta. Kot v Link Between Worlds je dosti miselnic večnad­strop­nih. Tako prvega škratca zalučaš čez prepad, drugi v torti sproži puščico v stikalo, nakar ga vržeš na rame prvega, od koder ustreli naslednje stikalo. Dostikrat se je treba časovno uskladiti, pri čemer pogosta nepreglednostni ni v pomoč. Ker se vse odvija precej hitro, je težko urediti že vrstni red pobiranja soborcev, saj mora navadno biti na vrhu tisti s pravim krepelom. Ob tem uganke niso najbolj domiselne, tako da Tri Force še zdaleč ni višek serije, in dosti je reciklaže. 
Ob koncu nivoja skupinico rad pričaka težji obra­čun ali (pol)šef, ki so svetla plat igranja. Kul je denimo ogromni črv s kamnito masko, ki je občutljiva le na kladivo. Ko jo izgubi, mora eden peštati trup, drugi lučati ognjene krogle v leden oklep, tretji pa ga tolče po ranljivi glavi. A če tim ne deluje dobro, je vsega skupaj hitro konec. Energija, ki se obnavlja samodejno, je sicer ločena, toda življenja so skupna. Ko jih zmanjka, so Linki prikrajšani za izboljše­vanje kostumov, ki nudijo bonuse. Če hočeš zbrati vse, boš tlačanil.

Poleg sodelovalnega načina je tu še kolosej, v katerem se Linki udarijo med seboj, a se ga hitro naveličaš. Bolj kul je, da so naknadno zastonj dodali globoko klet, kjer skupinico čakajo dodatni bojevalni izzivi. Še bolje bi bilo, če bi spedenali strežnike.

V troje je gužva
V idealnem primeru je igranje Tri Force Heroes fino. Nemalokrat se narežiš ob inovativnosti, ki je nujna za sporazumevanje, in ko po večminutnem trudu nekomu kapne, kaj je treba storiti, je občutek kul. Vendar polovico časa nekaj ne štima: igranje se zatika, naletiš na bedake ali pomagačev enostavno ne najdeš. To pošteno krni vrednost in privlačnost. Ob kapricah se morda zatečeš k samotarstvu, ki pa je na meji igralnega. V tem primeru so stopnje glede na večigralstvo nespremenjene in vsakega od treh Linkov vodiš posebej. Nekaj izzivov je celo lažjih, zlasti ker neaktivni liki ne prejemajo poškodb. A proti koncu igra meji na nerešljivo. Poraja se tudi vprašanje glede dolgoživosti. Kaj bo čez leto ali dve, če je že danes težko dobiti vsaj deloma sposobne soigralce? Zato velja Tri Force Heroes šteti med neposrečene eksperimente. 

The Legend of Zelda: Tri Force Heroes
Nintendo za 3DS
objavljeno: Joker 269
december 2015

66