Revija Joker - Uncharted 4

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Uncharted 4
Uncharted 4

Sneti pospremi Nathana Draka na bojda zadnjo pot. Iz malega je definitivno zraslo veliko.

Nathan Drake se je od nekdaj zavedal, da je nekaj posebnega. Medtem ko so njegovi vrstniki imeli starše, je on besno osiroteval in se moral zanašati na malce luftarskega starejšega brata. Medtem ko so sotrpini v sirotišnici pri nunah gonili žogo in kožico, so njega zanimale umetnine, letnice, potopisi in bajeslovni zakladi. In medtem ko so drugi od­raščali po tirnicah, ga je življenje pihalo sem ter tja, dokler ga ni utrdilo do te mere, da je nastal Drake, kakršnega poznamo iz dosedanjih Unchartedov. Čeden, smehljav, zafrkantski, podkovan v streljanju in mlatežu, hkrati pa lastnik najbolj gumijastih kolen in ojeklenelih členkov, da lahko izvede vse tiste vratolomske skoke. S tem se reši iz težav, ki si jih kot lovec na zaklade rutinirano sam privleče na grbo.

Če bi rad akcijsko pustolovsko odkrival eksotične lokacije, ki se kopajo v draži prepovedanega, se divil krasotni grafiki in užival ob mnogih detajlih, je Uncharted 4: A Thief's End zate.

A kakor se je niz začel svetlikavo in indianajonesovsko nedolžno, so se sence poglabljale. Trohico utrujenosti smo zaznali že v džungelskem prvencu, kjer je Nathan iskal zapuščino pirata Draka, po katerem si je samovoljno nadel priimek … v nepalski dvojki, ki je impresionirala s snežno okolico ter norimi akcijskimi prizori, od streljanja na vlaku do visenja na raztrgani kompoziciji, sta se jamrunga in resnobnost stopnjevala … dokler ni 'Nate' v puščavsko osredotočeni trojki dosegel nivoja 'I'm too old for this shit'. In res mu je po tisti spektakularni dogodivščini tvegani lajf trežr hanterja dojadil. Poročil se je s svetlolaso žurnalistko Eleno, steral konkurenčno temnolaso bjoč k drugim nasajevačem, dvignil klobuk čičastemu prijatelju Victorju Sullivanu in šel živet v predmestje, kjer za keš dviga količkaj obetavne predmete z rečnega dna. Otrok nima, delo je nenavdihujoče in baba ga naščije v Crashu Bandicootu, ampak model se vsak dan znova prepri­ču­je, da je vse kul in da ima to rad. 

Simpatičen in življenjski detajl je, da si Nathan velikokrat kaj zapiše in zariše v dnevnik, nakar ga jemlje iz varžeta, ko je treba. Prav tako vanj tlači najdene zapiske in slike.

Seveda si laže, kot pes teče, zato ga lepega dne vrže s tira obisk davno izgunilega brata Samuela. Ta mu pove, da brez njega ne more najti štiristomilijonskega gusarskega zaklada, od česar so odvisna njegova jajca, ki jih ima v primežu nek hispanski gangster. Prošnja se priklopi naravnost v njegov hipotalamus, kjer najde občutke krivde zaradi Samuelovega gnitja v kehi in občutke manjvrednosti, saj je nekoč hajkal dragotine širom sveta, zdaj pa gnije v suburbiji. Piči torej, Miki – pasoš v torbo in gremo tja, kjer je velepiratus Henry Avery skril lesketave demante. Bo Nate po svoji poslednji odpravi še tak, kot ga poznamo? Ali pa bo izpod fedore, khm, izza šarmerskega nasmeška pokukal nek drug, malo manj značilen Nathan?

Na več mestih dogajanje 'prekinejo' miselni orehi v obliki ancientnih mehanizmov. Tu moraš z vrtenjem koles pravilno osvetliti troje krščanskih križev. Nasploh je bibličnih referenc kot peska.

Človek človeku brat
Če si količkaj seznanjen s serijo Uncharted, bodisi s playstationa 3 bodisi iz prebarvane kompilacije prvih treh delov za PS4 (glej Joker 268), ti je že vnaprej jasno, na kakšne vrste igro boš naletel. Thief's End ne naredi tako radikalnega strukturnega premeta kot Metal Gear Solid V in ne zmutira v peskovniško odprto igro, marveč gre vnovič za nadvse linearen, kinematografski izdelek, ki te pretežno za roko vleče skozse in ti ves vesel kaže: lej, kako sem napet! Lej, kakšne vice pokam! In oh, lej, kako sem lep! Veš torej, da boš dosti tekal, skakal in plezal, da boš streljal iz zaklona, da boš reševal uganke, da boš pod previsoke zidove potiskal zaboje in držal ravbarsko spremljevalcu, da boš v mnogih debatah prisostvoval duhovičenju, da boš pogosto odlagal joypad, ko boš zrl dolge vmesne sekvence (ampak spet ne tako dolge kot v omenjenem Solidu), in da boš skoznje deležen poštenega odmerka zgodbe z Nathanom, Victorjem in Eleno – ter Samuelom.

Nadine je opasna babetina, ki Nathana tako premikasti, da z njim skremžen deliš gonadno bolest. Odgovor na njeno zasliševanje je lahko zajedljiv ali prostodušen, toda fasal jih boš in pika.

Odnos med bratoma je absolutno v središču štiričine pozornosti, kar predstavlja dobrodošlo novost. Sam je namazan z vsemi žavbami in njegov nenadni ulet na sceno, ki botruje Natovi ekspresni odpovedi dotedanjemu življenju, pošteno spremeni dinamiko, kjer je bil Nathan doslej alfa pes. Dejansko jih naš simpatični heroj nekajkrat pošteno in nekarakteristično ponižujoče dobi po spolovilu, za kar ima nemalo zaslug slaboritna zamorska lastnica najemniškega podjetja, ki z bratoma tekmuje, kdo bo prvi odkril Averyjevo bogatijo. Toda ali so zlatniki vse, kar leži v srcu te fabule? Se ta zaključi z odkritjem piratske utopije sredi džungle? Kdo bi vedel, toda bistvo ni v tem, marveč v odnosu med bratoma in v odkritju, kdo je Nate v resnici. Na to igra napelje takoj spočetka, ko o mladem Nathanu o sebi izvemo več, kot smo v trojki, nakar smo še večkrat poteg­njeni v razkrivanje bratskega odnosa, med drugim pri brska­nju po starševski zapuščini. Ko se odvrti konec, ti je povsem jas­no, kdo je pravi rokomavh iz naslova, in težko se upreš vtisu, da si prisostvoval najboljši zgodbi v Unchartedih. Najbolj kompletni, najbolj kompleksni, najbolj spretno speljani med smehom in tragedijo … ter najbolj človeški.

V mesecih pred izidom so med odlikami omenjali napredno umetno pamet, vendar je nisem zaznal. Boj je le ena od številnih sestavin špila in ga je celo nekaj manj kot v prejšnjih epizodah.

Punčica očes 
Nathan in druščina so bili od nekdaj izredno prepričljivi umetni liki, toda zdaj so Naughty Dog presegli same sebe. Njihov pregovorni občutek za detajle pride do izraza v domala vsakem prizoru, zlasti tedaj, ko se imajo nastopajoči kaj za pomeniti. In to ni malokrat, saj ni Nate skoraj nikdar sam. Brata se simpatično in moško zbadata, Victor ga nasrka zaradi staroprdčarst­va in celo negativci, kot sta črnka in njen znani spremljevalec, imajo izrazite, zanimive osebnosti. Kot ljudi te poligonske like dojameš tudi vsled izredne animacije teles in obrazov, ki se uvršča v najvišji razred ob Last of Us, Heavy Rain in Beyond. Opaziš najmanjše delce grimas, položaj oči, gibe ustnic, trzaje rok – res ne manjka več dosti, da bodo računalniško izdelani igralci neločljivi od pravih. Način, kako se Drake prime zidov, ko se jim približa, kako je navdušen, ko mu uspe kak hud skok, in kakšno tovariškost vzpostavi z, no, tovarišijo – to naravno izrednost je treba izkusiti. Šele tedaj vidiš, kako bedna je v tem pogledu večina ostalih iger. 

Platformska plat vnovič ni ravno Mario, vendar so jo avtorji prevetrili in dodatno osmislili. Nathanu roko aktivno steguješ proti oprijemljivim površinam, ki zlahka vodijo v slepe ulice.

A vsesplošna lepota svežega Uncharteda se ne zaključi pri osebah. Kakor je bilo neverjetno, kaj so Naughty Dog izvlekli iz PS3, ti čeljust pade ob uzrtju tistega, kar izrisuje kobajagi švohotni, v PC-terminih nekaj let stari playstation 4. Po eni strani so to prečudovite krajine, ki si jih rad ogleduješ z visokih pečin, naj gre za morsko, puščavsko, madagaskarsko ali highlandersko. Ob količini svetlobnih in ozračnih učinkov, ki v 1080p zvečine ne vplivajo na standardnih 30 sličic v sekundi, se ti zasolzi oko in vnovič postaneš vernik, da ni vse v grobi grafični sili, temveč štejejo finese. A izvedbena dobrota se še zmerom ne izteče, kajti res moraš biti en naveličan cinik, da ne daš kape dol pred ubijalsko raznolikostjo in podrobnostjo okolic, ki jih obišče Natova bratovščina. Naj gre za starodavno cerkovje in templjovje, gromozanske ancientne naprave in lesa in kovine, plesne dvorane, razkošne vile, kipe, pohištvo, oblačila – vse je napravljeno tako tehnično napredno kot z obilico ljubezni. V to štejem zvočno podlago iz doživetega govora, inštrumentalne glasbe ter perfektnih učinkov. Greh se ti zdi šibati skozi te in one sobane, džungelske stezice ali porušeno vas, ne da bi si vse te umetnine v miru ogledal. Med zijanjem in stikanjem po oddaljenih kotičkih pa pobiraš zakladke, s katerimi nato odklepaš bonbončke v slogu slik, ilustracij, kožic in igralnih hecnosti, kot je zrcaljeni način. 

Sicer ne pričakuj prostega raziskovanja razprostranjenega morskega dna kot v Grand Theft Autu V, toda na več mestih se lahko spustiš pod gladino. Tule Nathan v potapljaški službi.

Veliki badabumi 
Kraljujejo torej detajli, ne krovne izboljšave, kakor bi bil deležen nove inačice najljubše pretepačine ali strategije, ki ima toliko fanov, da že ti sami po sebi ne dopuščajo pretiranih sprememb. O, saj je bilo pred izidom govora o tem, da bomo deležni delno odprtega sveta, v katerem se bomo lahko odpravili kamorkoli, in podobnih vzburljivosti. A v končnem izdelku nisi deležen kaj dosti od tega. Res je, da se vmes furaš z džipom po še kar velikem ozemlju, kjer najdeš nekaj nelinearno posejanih stolpov, vendar s tem ne dobiš novega Far Crya. Še celo Hala ne, kjer si s sličnim vozilom šofiral od postojanke do postojanke. Za tovrstno raziskovanje nisi nagrajen z ničimer pretresljivim in srž ostaja držanje rdeče niti, ki te čez blatne steze vodi do skriptano nameščenih negativcev ter naslednjega kompleta razdrtih sten, ki jih je treba prečkati. Tudi v mestu nimaš kaj dosti svobode, da bi se streljaje odpravil po ulicah ali da bi na obljudenem počel kaj več od mimogrednega ogleda lokalne kuharije. Nekaj časa šicaš barabine, nakar že sedaš v avto, da uideš oklepniku, ter nazadnje na motocikel. In pozabi na to, da bi se širom džungle šel mačke in miši z najemniško soldatesko. Arene so sicer malo večje kot prej, vendar bi jih težko označil za razprostranjene. 

Uncharted 4 na nemalo mestih dobesedno vzame sapo, zlasti če igraš na prostranem zaslonu. Daljnih razgledov se drži fina stiliziranost, kot bi gledal v slikarijo na platnu.

Toda, spet, detajli. Spopadna prizorišča niso postala orjaška, so pa močno pridobila na arhitekturni in višinski razgibanosti. Lahko sicer nekje obtičiš in razpošiljaš metke iz zaklona, kot si mogoče celo navajen. Toda ker si opremljen s kavljem na vrvi in klinom za zapikovanje v mehkejše skalne površine, se lahko hitro zavihtiš čez prepad ali se povzpneš po pročelju, nakar barabe čopatiš od zgoraj ali jim prideš za hrbet. Takisto se je moč s skrivanjem za zidovi in po visoki travi tiholaziti, s čimer vojake razredčiš ali pa se neopažen odkradeš mimo vseh. Tako so v enem združeni kar trije igralni vidiki – nažiganje, skakanje oziroma plezanje in skrivanje, zaradi česar je boj v štirici najbolj zanimiv doslej. Ob tem je lahko zaradi pomagal in odlo­čit­ve za nizko težavnost praktično samodejen ali pa konkretno zafrknjen. Sicer bolj zaradi ognjene moči sitnob kot njihove pameti, pa tudi prav dosti vrst jih ni in očiten je manko konkretnih šefov. Ampak pod črto je spopadanje, pri katerem je treba vseskozi paziti na municijo v klasičnih pištolah, uzijih, šotgankah, snajperkah in celo piratski flinti, uživantsko. Sploh v nekaterih hašišarskih scenah, kjer se Nate na špagi vleče za kamionom, skače v džipe in eksplozivno pošilja v luft trope motoristov. Michael Bay pa v jok. Ne hlipaj, dragec, saj ti ostanejo helikopterji, za te Thief's End ne mara pretirano. 

Džip na sredini igre omogoči prečkanje širne savane, v kateri najdeš neobvezne stolpe in kolibe. Opremljen je z vitlom in zajlo, ki jo na več mestih uporabiš za krčenje poti naprej.

Najprej skoči in nato reci "Aaaaa!"
Vseeno tisto najboljše Uncharted 4 ponudi izven rešetanja. Njegovih dvanajst do petnajst ur puščavniškega udejstvovanja se ne osredotoča na streljanje, marveč ga enakopravno pomeša z brskanjem po prostorih in arhivih, vzdušnim plezanjem in reševanjem puzel. Teh je več kot običajno in so predvsem take sorte, da je treba pravilno razporediti simbole v starodavnih mašinerijah. Članov Mense ne bo ravno zabolela glava, ampak čisto mimogredne pa puzle vseeno niso in so v take sorte igri povsem dobrodošle. Vključujejo ubadanje z dnevnikom, v katerega Nathan tako lično skicira srečane ključnosti. Po njem recimo potiskaš in obračaš koščke papirja, da pravilno obrneš simbole v napravi. Če ti ne gre, dobiš koristen namig, enako kot pri siceršnjem utiranju poti naprej, ki ga drugače zagotavljajo subtilne vizuelno-zvočne opore v okolici – sledi gum, zareze na stenah, gibanje kamere … 

Garbanje je kakopak znova na sporedu in je enostavno kot zmerom. Malo udrihaš, nakar v pravem trenutku, ko te igra opozori s QTEjsko ikonico, spustiš kontro ali se izmakneš.

Miselni orehi se podaljšajo v platformsko udejstvovanje, ki je takisto višek serije. Kam to vse plezaš, to brez kvarnikov ni za povedat, ampak vedi, da takih vrtoglavic nista sposobna sproducirati ne Rise of the Tomb Raider ne Assassin's Creed. S tem, da Uncharted vrže v koš celotno ašašinsko serijo z nizom mojstrsko udejanjenih vzpenjalnih prizorov, kjer ne gre le za to, da tiščiš levo gobico v očitno smer. Prvič, ta nikakor ni vedno jasna, tako da nemalokrat zalutaš, in drugič, plezanje je popestreno z dričanjem, vihtenjem čez prepade, spuščanjem v brezdanje kotanje, prekopicevanjem med rušečimi se, prhlimi kolibami na robu pečin, in še in še. Si želiš izvedeti, kako je, ko Nathana končno izdajo kitaste okončine? Pa boš. Bi rad iz drsenja po hribu švicalno cepnil na stalagmite, ki se polomijo in te odložijo na naslednji dričalni gruščevni odsek, kjer kot furija priletiš izza vogala in za nekaj trenutkov obvisiš nad praznino, kamor utoneš, če ne stisneš dovolj hitro knofa za kavelj na vrvi? Pa boš. A nič bati, če boš umrl, boš šel naprej skorajda od mesta smrti, in to praktično instantno. 

Fizika, ki omogoča frčanje koscev vsepovprek, ni le zaradi lepšega, saj so številni zakloni krušljivi in pod točo krogel razpadejo. Posebej, če se le-ta usiplje iz kakega oklepnika. Bejž!

Sic parvis magna
Zamere Unchartedu 4 se ne morejo pojaviti na ravni podrobnosti, kajti tu je špil fantastičen. Je pa povsem validen pomislek, ki se ga kljub vsej dražesti nikakor nisem mogel znebiti, da je telo pod vsem tistim izrednim lišpom malce izžeto in postarano. Gre za povsem klasično mišungo streljanja, skakanja in ugankarstva, ki se suče po taktu minulih delov in se na dostikrat smešen način drži učbenika izpred desetih let. Se s Samuelom ne moreta povzpeti na nek zid? Malo pošnofaj in v tristo plus let stari bajti boš gotovo našel en in edini zaboj na kolesih, ki vama bo omogočil prečkati bariero. Kljub bombam, dinamitu in šrotarici v ruzaku ne boš razsul nobenih lesenih vrat, ki prestavljajo nepremostljive prepreke, in ko bo po štengah prihlačal oklepljen vojaček, si boš rekel, ej stari, a nisva midva že enkrat ruske rulete vkup igrala? Takisto se linearna struktura z relativno malo streljanja ne posoja dobro večkrat­ne­mu obračanju; še dobro torej, da ni vdelana le opcija ločenega vra­čanja v poglavja, marveč v posamične spopade. Pa še to je, da imaš kot igralec vseh dosedanjih 'Chartedov neprijeten občutek, da so ustvarjalci tiste res najboljše ideje že porabili. 

Elena in Nathan se po minulih dogodivščinah prelevita v predmestni ameriški par v preobsežni hiši. Med njima ni čutiti posebne bližine, vendar rutina njej ustreza. Njemu pak dosti manj.

Ampak, seveda, s polno ritjo je komot srati, in po Naughty Dogovi zaslugi smo v Thief's Endu deležni toliko dobrega, da se lahko potem kao poznavalsko usajamo nad slabim. Čeprav smo lahko v bistvu samo veseli, da kdo sploh še dela tako kakovostne enoigralske visokoproračunske špile in še niso vsi ušli v free 2 play, mobe, hero shooterje in vsa ta jetra. Za nameček imamo tudi tu solidno večigralstvo, celoten paket pa je prav tak, kakršen je od nekdaj Nathan. Nekaj posebnega. 

Dokler te stražarji ne opazijo, jih lahko instantno ugonabljaš iz visoke trave in izza objektov. Tudi naknadno lahko ponikneš in nadaljuješ z nindžarstvom. A kake tiholazne naprednosti ni.

Uncharted 4
Naughty Dog / Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 274
maj 2016

88
okvirčki:

Kartiranje v več