Revija Joker - Rez Infinite

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Rez Infinite
Rez Infinite

Sneti obiskom za test VRa odslej nudi trensič streljanje. Odhajajo čudni.

Enega temeljnih problemov iger za VR-naprave vidim v tem, da stavijo na izkušnjo, a jim manjka globine in dolgoživosti. Kul je, da se vzpenjaš na goro, letiš z orlom in delaš kot mehanik v garaži. A ko se občutek novotarije in prisotnosti umiri, ostane prazna lupina, ki te ne poji več. Šlemi za navidezno resničnost zato potrebujejo več izdelkov, kot je playstationov Rez Infinite, ki je v enaki meri udaren doživljaj in polnopravna igra. Taka, ki deluje brez vizirja, a z njim omogoči še boljše vživetje. Obenem je klofuta sodobnim avtorjem tovrstnih špilov, saj gre za nadgradnjo petnajst let starega naslova za dreamcast in PS2. Zaželeno prihodnost področju kaže retroigra!

Peti svet je s kombiniranjem sivinskega okolja in črnordeče (post)industrijske sovražne zalege paša za oči. Stolpi se bodo umaknili le, če jih bom pošical.

Cortana, Siri, Eden
V kampanji se znajdeš v vlogi hekerja, ki se vštuli v omrežje prihodnosti, da bi resetiral njeno zablodelo umetnopametno skrbnico Eden. Na poti do nje v petih svetovih uničuje sovražnike, kot so virusi, in ruši ovire, kot so požarni zidovi. Okolici primerno junakovo vektorsko telo ne hodi, temveč v pogledu od zadaj leti, in sicer le po vnaprej določeni poti z minimalnimi odstopanji. Gre torej za pripadnico tračničnih streljank, ki igralcu zaupajo samo eliminacijo tarč, le da je cepljena s klasičnimi vesoljskimi šuterji. Sitnob se znebiš tako, da po ekranu vodiš merek, zadolžen za izstreljevanje raket. Če se z njim zadržiš na tarči, moreš vanjo poslati do osem izstrelkov, lahko pa bljuvaš posamične. Na enak način klatiš projektile, ki ti drvijo naproti.

Nihanje življenjske moči kaže mutacija letečega avatarja. Sega od izpolnjenega poligonskega človeka na sliki do žičnate žoge, ki napoveduje skorajšnji krepot.

Srce ni na ravni najboljših klasičnih šuterjev, vendar Infinite skriva mnogo shoot'emupskih čarov. Peterica okrajev se začne enostavno, saj je prvi izlet v črnino umirjen in kratek. A s tretjim območjem se hec neha, kajti tedaj postanejo naskoki kanalj bolj zagreti, šefi pa strupeni in večfazni. Pomeriš se z gromozanskim tekačem, sestavljenim iz ducatov koscev, in lanserjem rojev sulic. Marsikdaj je treba pogled zasukati, da uzreš ranljiva mesta in napadalna ustja. Če ti energije zmanjka, kar se ob nespretnosti pripeti kaj hitro, pa ne greš od zadnje nadzorne točke, marveč od začetka nivoja! Vključiti je moč modus brez smrti, toda Rez je v temelju orenk igra, ki uspeh meri z odstotki kompletiranja in točkovnim izidom. Istotako zahteva hitre reflekse in taktično odločanje, katero tarčo uničiti ob katerem času. Ponavljanje stopenj je nujno in igranja dosti več kot tista urica ali dve, dokler formalno trajajo.

Med šefovskim obračunom tretjega sveta izbiraš med šmajsanjem glavarskega tekača in odpiranjem stranskih poti, ki skrivajo dobrote, a večajo riziko.

Veder pod vedrom
Celotno igranje stopničko više stopi zaradi predstavitve. Letiš po elektronskih krajinah, oblikovanih z vektorskimi izohipsami in osnovnimi geometrijskimi liki, pri čemer se kamera redno premika, da imaš vtis dinamike. Okolje postaja vse bolj konkretno: iz črnine se mimo bliskajočih šintoističnih templjev prebiješ do megličastih industrijskih poljan, koder vznikajo tovarniški stolpi in nad katerimi se namesto virusov spreletavajo goseničaste križarke. Tako se spiše zgodba evolucije življenja do prehoda v drugačno obliko, na kar namiguje sčasoma budistično sedeči avatar. Nemalo filozofskih in religioznih drobcev je moč najti v psihadeličnem mimoletu, ki ga podkrepi izredna zvočna plat. House trance techno glasbeno podlago namreč dopolnjuješ z zvoki uničevanja, s čimer jo tako izpopolnjuješ kot ji daješ kontrapunkt. 

Vse to izpade še za magnitudo bolje, če si nadeneš vizir PSVR. Prej omenjeni bežeči titan je zdaj velik ohoho metrov in se pne nad tabo kot nebotičnik, pri frčanju okrog digitalne trdnjave pa do nje dejansko občutiš strahospošto­va­nje. VR ima tudi praktično rabnost, saj gladko oziranje po globinski okolici ob neodvisnem merjenju olajša klatenje sovragov. Meriš lahko z joypadom, lizikama move ali kar z gledanjem. Najbolj veličastno se pod šlemom počutiš v dodatnem svetu, Area X, kjer nisi več pripet na tračnico, marveč se svobodno giblješ po prostoru, iščeš tarče in jih eliminiraš. Psihedelika tu zaradi nove estetike dodatno poskoči, saj namesto vektorjev izkusiš pršce delcev. 

Med šefovskim obračunom tretjega sveta izbiraš med šmajsanjem glavarskega tekača in odpiranjem stranskih poti, ki skrivajo dobrote, a večajo riziko.

V neskončnost in čez
Cinično bi bilo reči, da Infinite ni nič drugega kot Rez HD z xboxa 360 z VR-podporo in prostogibalnim Area X, minus spletne lestvice in posnetki. Izostanek slednjih je obžalovanja vreden, prav tako manko resnejših inovacij: lahko bi dodali večigralstvo, ki ga ni v nobeni obliki, veščine, nove cepitve poti. Vendar bi s tem bržda pokvarili ljubljeno klasiko, ki jo z vsakim preigranjem bolj ceniš, sploh ko odkleneš dodatne načine, kot je namenski lov na točke. Kinectov Child of Eden je po mojem boljši špil, toda Rez je leta dobro prestal. Takisto gre posebej pohvaliti sanjavi dodatni nivo, ob katerega čudesih marsikdaj ostrmiš, in odličnost (PS)VR-doživetja, ki mu je tovrstni slog docela pisan na kožo. Nič – Infinite, ki digitalno stane 30 evrov, pokaže, da je bil Rez že spočetka igra za navidezno resničnost. Le da slednja tega še ni vedela. 

Rez Infinite
Enhance Games za playstation 4
objavljeno: Joker 281
december 2016

86