Revija Joker - Watch Dogs 2

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Watch Dogs 2
Watch Dogs 2

Sneti odleti na delovni obisk k Svetemu Frančišku. V laseh ima rožo, v rokah vsemogočni fon.

Se ti je na računalnik nevede prenesla kozja pornografija, bančni račun je še bolj votel kot običajno in tvoje smešno skakanje pred kamerico so gledali celo v Mavretaniji? Postal si žrtev spletne prevare, virusa, trojanca ali ugrabitve mašine za nečedne posle. Najbrž se ti zdi, da si s tem nekaj posebnega, a si le eden od mnogih, kolešček v velikanskem stroju, bilka v toku, ki brez tvoje vednosti drvi k nedoumljivo zveličavnemu cilju. Toda kdo te je spravil v nezavidljivo situacijo? So bili to žlehtni, 'black hat' hekerji, ki uživajo v zasužnjevanju mašin za ogromne zombijske mreže? Morda kakšna korporacija, ki preži na podatke in jih izkorišča za zaslužek? Ali nemara kar država, ki bi rada slehernika še bolj nadzorovala in davčno izsesala?

V vsakem primeru ta moderni Sherwoodski gozd, kjer so šerifi skvarjeni in je gospôda lakomna, potrebuje robine hoode. Ali, drugače rečeno, dotični cirkus rabi pse čuvaje. V prvih Watch Dogs je to nekoliko nevoljno postal Aiden Pearce, znalski heker v Chicagu bivše prihodnosti. Tip se je hotel maščevati za smrt nečakinje, toda iz vigilanta se je prelevil v zaščitnika človeških pravic in interesov, saj se je moral spopasti z mestnim operacijskim sistemom CtOS ('CityOS'). Ta je nastal v 'jav­no-zasebnem partnerstvu', kar je alarma vredna fraza, in res se je za fasado skrivala konkretna zarota. V nadaljevanju, ki je ravno tako odprtosvetovna akcijada po zgledu Grand Theft Auta, so se protagonisti že vnaprej zapičili v nadgradnjo CtOSa, ki so jo pognali na drugem koncu Združenih držav, v San Franciscu. Na verzijo 2.0 se sp­ravijo člani hekerske skupine DedSec, ki je imela že v prvih Psih vidno vlogo. Njihova baza je v Kaliforniji, kjer imajo milijon sledilcev zaradi prepri­čanja, da tehnologija ni namenjena nadzoru ljudi. Domujejo torej prav tam, kjer firma Blume nadaljuje s šnofanjem po zasebnosti! K Svetemu Frančišku gremo kot nov DedSecov član, temnopolti heker poševnica skrivalec poševnica pretepač poševnica strelec poševnica šofer Marcus Holloway, ki mu družbo delajo štirje računalniško spretni prijateljčki. Skupaj bodo zastavili enako vprašanje kot prvenec: kdo varuje varuhe?

Kakšnega resničnosti zvestega hekanja ne boš izvajal. Marcus, ki hoče v filmčku takole zlesti v ekran, vse postori z miniigricami in pripravicami. Fantazija, pač.

Rootaj, lootaj
Če poznaš mrakobni ton, ki ga je fural izvirnik, boš ob nadaljevanju jako presenečen. San Francisco je kraj modrega neba, pisanih oblačil, vedre glasbe in žarkih trgovin s cotami, ki bi se stežka bolj razlikoval od industrializirane, nemalokrat sivinske in oblačne severnovzhodne metropole od zadnjič. Prav tako je malodane celotna karta vnaprej odprta in ni ti treba razkrivati skritih predelov ter si podjarmljati stolpov. Celo policisti te bodo redko začopatili, če boš med zavijanjem alarma ukradel avtobil ali zbil kakega pešaka. S polnim plinom boš v športnem avtu, terencu, kombiju, tovornjaku ali motociklu zdrvel po eni mnogih avenij v nebotičnikarskem downtownu, obiskal hiš polna predmestja, pičil po obvoznici in se povzpel na hribe v bližini. Pri tem se bosta menjavala dan in noč, nad tlemi se bo vlekla obmorska tema in občasno bo deževalo. 

Kvadrikopter je nadmočen za oprezanje in odkrivanje, vendar ni zmožen fizičnega vdora v sistem. Za to se mora junak potruditi osebno ali uporabiti daljinski avto.

Kljub fantazijski obdelavi in pomanjšanju mesta boš ugledal številne znamenitosti, začenši s pomoli in tjulnji na Ribičevem keju in mostom Golden Gate. Celo dnevniško jih boš zbiral širom dokaj velikega sveta, ki z dosti svobode oponaša zalivsko območje San Francisca (poleg mesta so tu San Mateo, Oakland, Sausalito …). Mnogi, ki so tam živeli, so navdušeni nad tem, kako dobro je Ubisoft ujel tamkajšnji občutek in duha. Med sprehodi in vožnjami te nihče ne pošilja v falus kot v New Yorku, temveč ljudje raje žulijo kavo in hipsterirajo na polno, po ulicah vozi tramvaj in prisotni so znameniti klanci, kot nalašč za vratolomne skoke. Ko vandraš, s telefonom kradeš ljudem denar s transakcijskih računov in prisluš­ku­ješ četom, ki znajo biti pošteno bizarni. Navdušence nad stranskimi opravili čaka okrog dvajset stranskih nalog, ki dopolnjujejo zgodbeno kampanjo, lov na oblačila in edinstvena vozila (še vedno ni garaže za njihovo shranjevanje!), dirke s kartingi, motokrosi in jadrnicami, služba uberskega voznika, kaskadersko skakanje ter sodelovalno in tekmovalno večigralstvo. Prav tako sproti nabiraš ključ­ne podatke, s katerimi dobivaš nove veščine. Žal pa ni več AR-misij iz enice, kjer si po pravi okolici zasledoval in streljal pikslaste objekte, in količina neobveznega udejstvovanja se ne more meriti s tosmerno naphanim Grand Theft Autom V. Ne boš pilotiral letala, skakal s padalom, igral golfa, ropal bank, bežal pred vojsko in se streljal tako uživantsko in spektakularno kot v Watch Dogs 1.

Pogled NetHack označi ključne točke in sovražnike ter jih spremlja tudi skozi stene. Le še ena od olajšav, ki jih špil nudi, da bi bilo igranje čimbolj enostavno.

Mnogo okolice vidiš skozi varnostne kamere, ki jih CtOS očitno nadzoruje tako slabo, da imaš instanten dostop do sleherne. Nato le še preskakuješ med njimi.

Heker, ne rambo
Rešetanje je v Watch Dogs 2 dejansko zapostavljeno, kar se mi glede na tematiko ne zdi napačno. Sicer imaš policiste, varnostnike in agente zmerom možnost postreliti, vendar ta element nima ene same naprednosti. Občutek je slab, merjenje plavajoče, gibanje okorno in nabor krepelc neimpresiven. Navsezadnje lahko s svincem dodobra preluknjaš avtomobil, pa ga ne bo razneslo, niti nimaš pr­voosebnega pogleda kot v GTA5. Rekel bi, da razvijalci te plati namenoma niso razvili, in zmerom, ko sem koga ubil, sem se počutil slabo ter v neskladju z likom. Aiden iz enice je bil zamerljiv mrkež, za katerega ni bilo čudno, če je polagal FBIjevce. Marcus Holloway pa je veseljak, s katerim bi šel človek na pivo in kegljat. Gledati ga, kako luknja kifeljce in kriminalce, ki jim lahko pleniš cekine, je neskladno z značajem ter namenom. Zato tega nisem počel, če pa že, sem uporabljal taser in capine garbal od blizu z vsemogočno podjarmitveno nindža potezo, bržda naučeno od Sama Ribiča. Večino nalog v zgodbeni kampanji sem opravil v prikritosti in z razdalje, kar so mi omogočile nove pridobitve, od nadzora dvigal prek odlaganja min do brizganja pare iz cevi. S tem sem se počutil najjači, he­kerski in nepričakovano možganski. Vdiral sem v elektronske sis­teme, kradel vozila, neopažen pridobival podatke, reševal zapornike, uničeval pokvarjeno lastnino …

V tejle misiji moram ukrasti kombi. To lahko storim osebno ali z vplivom na razdaljo, kjer vozilu s hackom naročim, naj pelje naprej ali nazaj ter zavija.

Vozna fizika je arkadna in enostavna, tako da prvoosebnega pogleda iz kabin nisem prav nič pogledal. Avti so povsem odvrgljiva roba, do katere nimaš odnosa.

Naj gre za te misije, ki so nanizane linearno, ali za obstranska po­četja, vedno je na razpolago več mož­nosti. Od direktnega napada, kjer je zdravo najprej odstraniti tiste stražarje, ki so zmožni priklicati okrepitve, prek skrivalništva do oddaljenega manipuliranja. In kot si lahko misliš, je najbolj uživantsko slednje. Najprej se prizoriš­ču, od koder je treba tipično odtujiti podatke ali uploadati virus, približaš toliko, da lahko preskočiš v eno od vedno prisotnih kamer. Skoznje si ogledaš, kako hodijo stražarji, kod so zaznavalniki gibanja, kako potekajo laserske ograje in kje so ključni objekti. Na primer generator, ki preprečuje vstop skozi vrata, in računalnik s fizičnimi datotekami. Pri tem je nadvse uporaben zrnati pogled NetHack, ki odkritosti barvno šifrira in nasprotnike zaznava skozi stene. Batman živi! Nato običajno izvlečeš avtoček na daljinsko ali frčeč dron in se z njima lotiš opreznega prečesavanja nivoja, odklepanja vrat ter skrivanja po kotičkih, kjer ne patruljirajo R2-D2jevski robotki. Tečne stražarje lahko odstraniš tako, da jim privlečeš pozornost s šumom pri kakšni napravi, ki jo nato raznese in varuha uspava. Ali pa izdaleka prevzameš nadzor nad avtomobilom in tečnobo na polno zbiješ kot garjavega mačka. Na več mestih moraš sproti reševati iz enice povzete minipuzle z obračanjem kretnic, da tok steče do ciljnega računala, pri čemer so nekatere časovno omejene. Ko pridobiš podatke, zapreš prenosnik in jo podurhaš k prijateljčkom v štab, že na poti pa si deležen ocene, koliko sledilcev si pridobil in kako se je s tem povečala popularnost DedSeca.

Ker ima vsakdo pri sebi telefon, se lahko o mimoidočih informiraš skozi njihove tekstovne čveke, jim kradeš denar z računa ali si obnavljaš moč daljinskega vpliva.

Hack Rider 
Tovrstna večrešljivost postopkov je v navezi z več težavnostmi, za katere se lahko odločiš, velika draž. Dlje kot prodiraš v igro, večja pos­tajajo prizorišča in zanimivejša opravila. Ta so povezana z zgodbo, ki je mnogo manj zamorjena kot v prvencu in se navzlic resnejšim podtonom dosti spogleduje s satiričnimi GTAji. Na tapeti so recimo vprašanja zasebnosti, varnosti podatkov in občutljivosti so­dobnih naprav, kar nato simbolizirajo špeganje najstnic skozi spletna očesa, rušenje scientološki podobne cerkve, zafrkavanje googlaste korporacije in nategovanje glasbenega producenta. Nekje v žokanju Hollywooda celo voziš govoreči knighriderjevski avto! Fino je tudi, da nisi sam, marveč si stalno v navezi z gobčno tovari­šijo, ki se navzlic začetni klišejskosti (avtistični zadržanež, tip z daftpunkovsko masko …) osebnostno kar razvije. Temu rabijo telefons­­ke debate in ogledi animacij, v katerih se mladi hekerji družijo, se ve­selijo ter počno neumnosti, pa tudi besnijo proti velekorporaciji in njenemu karikiranemu vodji, ki med izvajanjem joge sklepa oderuš­ke posle. 

Strelski spopadi so povprečni, tako zaradi medlega občutka pri vlečenju petelina kot slabe umetne pameti. Če te ubijejo, ni problema, zgodi se poceni reinkarnacija.

Vendar štorija ne ubere malodane nobene neshojene poti, reciklira prijeme in poanto enice ter skriva bistveno manj osti kot GTAjeva. Pač velike tvrdke, ki špijonirajo za tabo in so tako pokvarjene, da te opazujejo skozi otroške igrače, nujnost varovanja svoboščin, na kar navsezadnje namiguje izbira lokacije, saj je San Francisco znan po liberalnosti, in podobno. Snowdna in Assanga smo že vzeli, Watchmene takisto, hvala, Ubisoft. V misijah, ki so po dizajnu sicer bolj domišljijske kot tiste v enici, pa sem naletel na dosti čudnosti, od poklicanih okrepitev, ki me niso nikdar prišle nadlegovat, do res prav 'računalniške' umetne pameti. Ta te moronsko išče in nikakor ne najde ter ne zna preverjati, kako to, da so odstranjeni stražarji tako čudno tiho. Saj ne zahtevam Splinter Cella, vendar si WD2 na rovaš kompleksnosti in globine preveč želijo, da bi igralec užival na preprost način. To je obenem razlog, da je hekerstvo predstavljeno v obliki enostavnih miniiger, namesto da bi moral dejansko kaj vtipkati ali pošteno zamozgati.

Med stranskimi zadolžitvami so nizi dirk v kartih. Prav tako se divje zapodiš po mestu v orenk avtu in se z motokrosom spustiš nizbrdo, da vse beži pred tabo.

Znotraj prostorov je dogajanje na PS4 seveda gladko, znajo pa sličice nekoliko pas­ti pri šoferskih pregonih. Na splošno grafika ni vrhunska, je pa občutek dober.

Karies pasjega zobovja
Ta lahkotnost je razlog, da dajem nekoliko nižjo oceno kot prvencu. Ta je v mnogo pogledih slabši, manj razvit špil, ki pa mi je zaradi tematske ostrine in nenavadnega, antiherojskega protagonista ostal v spominu. Nadaljevanje je poskočnejše, duhovitejše in bolj razgibano, toda v želji, da bi ugodilo masi (kar mu ne uspe, kajti prodaja je bistveno nižja), izpade bolj profano in odvrgljivo. Perečih vprašanj se le dotakne in jih ne napolni s sarkastič­ni­mi puščicami kot Grand Theft Auto, niti jih resno ne problematizira kot enica. Kot igra za čas preganjat je dvojka simpatična, toda ali je to vse, kar pričakujemo od izdelka za 60 evrov s tako obetavno tematiko? 

Watch Dogs 2
Ubisoft za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 281
december 2016

74
okvirčki:

Skupni hek


sorodni članki