Revija Joker - Final Fantasy XV

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Final Fantasy XV
Final Fantasy XV

Sneti v maseratiju podebatira o več­ni noči in eliminira nadzobatca.

Daleč od tega, da bi mi frpjske igre s samotnim glavnim likom ne bile pogodu. Toda od njega dni se v fantazijske svetove najraje podajam z druščino. Lepi spomini me vežejo na četverico lastnoustvarjenih pogumnežev, ki so v Eye of the Beholderju poromali globoko pod mesto Waterdeep ob­računat z bolščalcem. Protizmajska odprava v Dragon Agu pa ne bi bila enaka brez pričkajočih in osvajajočih se likov, ki bi žlampali in kavsali eden čez drugega, če bi jim le pustil.
Spremljanje gruč je nasploh značilno za japonske odprave, kajti en sam Tokijec je proti svetu kot ri­ževo zrno v skledi omake. In s tem za Final Fantasyje, ki so sopomenka za jrpg. Cloudovi ekološki teroristi v sedmici, Tidusovi varuhi svečenice v desetici, vsesvetovno mmojsko povezovanje v štirinajstici in seveda babja posadka v FFX-2, ki je rada plesno migala in se vsakih pet minut preoblačila – ne, ta dolgometražni niz ne mara za osamljenost. Če gre soditi po najsvežejšem delu, je morebiti ravno pou­darek na slogi njegova največja moč. Dokler po svetu vandraš kot kraljevič Noctis v družbi treh kameradov, se imaš prekrasno. Ko pa princ os­ta­ne sam, gre del finega vtisa po gobe. Ni vsak Geralt!

Si si mislil, da boš v novem Final Fantasyju srečal fantovsko druščino, avte, ki bi lahko pripadali ameriškim detektivom, in sredozemska mesta? Bržda ne!

Baržun in kristali
Na svetu Eos, ki je drugačen od našega, pa spet ne čisto, je cesarstvo Niflheim zavojevalo vse rivalske dežele razen ene. Lucis ponosno sije kot žarek upanja in svobode, kar je neugodno za Niflovce, ki vladajo s strahom in podjarmljenjem. Zgledi namreč vlečejo. Toda Lucisu zlobci ne morejo do živega zaradi čudežnega kristala, ki varuje mesto z okolico. Povezan je s starodavnimi božanst­vi, ki jih člani kraljevske družine naslavljajo prek dednega prstana. Ta širša slika je važna, saj ne glede na kokodajsanje in ravsanje posamičnih nacij ves svet polzi v vse daljšo noč. Je Niflheim agent črnih sil, ki si želijo neskonč­ne temine, in se Lucis spogleduje z nebesi? Ali pa je oder postavljen bolj zapleteno in se za zaveso skriva več? Kdo je tajinstveni niflheimovski kancler in ali bo ljubezenska zgodba med Noctisom in njegovo od oraklja napovedano izbranko lepa ali tragična? Vse se bo razkrilo v teku petdeseturne osrednje kampanje. Po zaključku štorije pa pride še nekajkrat toliko obstranskih zadol­ži­tev, od neraziskanih templjev do neopravljenih jag. 

Boj je v petnajstici realnočasoven z možnostjo zabremzanja teka ure, da preveriš sovragove lastnosti. Plesanja četvorke iz številnih minulih delov ni več.

Presežne vrednosti fabula nima; širokopotezno ob­rav­nava visokoleteče tematike, kot je za Fantasyje značil­no, in zna biti trpka in otožna. Vendar ji manjka poetič­nosti in pristnosti, kakršni smo srečali v temeljni trinajsti­ci in dvanajstici. To pa zato, ker je v najosnovnejšem bistvu le podlaga, da nam lahko Noctis pokaže, kako opravlja herojske kveste, vihti meč in med druženjem s kompanjoni kvasi neumnosti. Ta plat je sicer v precejš­njem neskladju z odmaknjeno, vzvišeno glorijo reše­va­nja Eosa. Vendar prav norčije štiričlanske odprave tvorijo izredno privlačno plat špila, mu dajejo nepričakovano pristnost in ga naredijo zabavnega ter življenjskega.

Tegale čekanastega šefiča lahko odpraviš s klasičnim mlatenjem ali z uničevanjem eksplozivnih sodov. Ker šefi namreč ful radi živijo med njimi.

Bros before hoes 
Final Fantasy XV je v veliki meri en sam dolg cestni izlet. V taktih znanega komada Stand By Me, ki določi bratsko štimungo, se črnolasi Noctis odpravi poročit zalo Lunafreyo. (Dogodke v noči pred tem smo videli v animiranki Kingsglaive, ki pride s posebno izdajo igre.) Pri tem ga spremljajo trije prijatelji iz otroštva, zaščitniki in preganjalci dolgčasa. Gladiolus je močan bojevnik, očalasti Ignis je bister preučevalec, medtem ko razmršeni Promp­­­to deluje kot strelec in dežurni klovn. Člani so vnaprej do­ločeni in jih ne moreš narediti sam, niti jim spremeniti imen ali lastnosti. To pa zato, ker so njihove osebnosti in interakcije zakoličene z namenom ustvarjanja pristnega tovariškega vzdušja. Ko jo gruča maha proti katerikoli destinaciji, mladeniči kar ne nehajo čvekati o vsakovrstnih tematikah, naj so to spomini, telesne neprilike ali čedne srnice. Vmes hočejo fotkati znamenitosti in ko se prijavijo v hotel, s postelj obnavljajo podvige ter si kažejo slike. Celo geekajo v starodavni streljanki King's Night! 
Kar najbolj preseneti, je količina in pristnost raznovrstnih izjav. To niso nekoliko naučeni in okorni Biowarovi dialogi, marveč so debate naravne, take, kot bi se jih res udeleževali junci, ki se peljejo po kolegovo babo. (Slednje niso zapostavljene, kajti sčasoma se ekipi pridružijo gosti in gostje, toda v ospredju so moški.) Vsak ima svojo osebnost, lastne pluse in minuse, motivacije in strahove ter konjičke, od ribarjenja do kuhe, pri čemer liki ne ostanejo venomer enaki. Redkobesedni Noctis je spočetka ena taka bleda miš, a sčasoma začneš drugače gledati na samotarskega plemiča, ki v telesu s sabo tovori kristalna magična orožja. Podobno je zelo dobro narejena telesna govorica, ki pravi, da so si fantje med sabo res blizu. Pride trenutek, ko so tudi tebi, in zelo verjetno se to zgodi med eno od besednih izmenjav v avtu.

Z vetrom v laseh med poslušanjem soundtrackov minulih Final Fantasyjev križarim po cestah v preštrihanem veleavtu. XV je nekaj posebnega!

Dežela pravljic
Hm, avtu? Mar ne mislim kočije, vlaka, magari leteče ladje, kar je vse značilno za Fantasyjeve univerzume, ki venomer spajajo magijo ter tehnologijo? Nak, Noctis se s kolegi naokrog fura v čisto pravem štirikolesniku. In to ne kakršnemkoli, marveč v rojalističnem kakor maseratiju s snemljivo streho, katerega oblika spomni na futuristična petdeseta minulega stoletja. Po asfaltiranih cestah vozijo še druge cigare s krilci in poltovornjaki, na katerih si zlahka zamisliš bando iz filma Briljantina. Občutek vož­nje sicer ni noben presežek, saj je tvoja 'regalia' okorna, po­čas­na šajtrga, ki pelje samo po začrtanih poteh in se ne more zapoditi čez drn in strn. Takisto je moč neko destinacijo nemalokrat doseči le tako, da pet do deset minut voziš ali kotaljenje samo opazuješ, ker volan prepustiš Ignisu. Vendar se zložnih potovanj drži poseben čar. Druščina z vetrom v laseh razpravlja o tem in onem, iz zvočnikov prihajajo uradni soundtracki minulih FFjev in mimo beži prečudovita, organska, velika in pretežno odprta dežela brez nalagalnih prekinitev. 

Jezersko nabrežje je miren kraj, kjer občuduješ neskodrano gladino in dinozavrske beštije, ki se pasejo po dnu. A med grmovjem čakajo gnide …

Kakor zgodbo tudi slednjo označuje dvojnost. Na eni strani tečeš in se voziš skozi neokrnjeno naravo, pragozdove, planjave, mimo širnih jezer, koder travico z dna mulijo dinozavrom podobne po­šasti, mimo gorskih vršacev in razbuhtelih krajev, kjer so v tla uda­rili meteorji, tja do počitniškega naselja ob morju. Povsod so razmetane točke za postavitev šotorov, kjer lahko Ignis scmari jedačo za začasni dvig statistik. Na drugi pa vstopaš v mesta in postojanke, na bencinskih črpalkah tankaš gorivo in v ameriš­koidnih bistrojih naročaš obede. Pod viaduktom najdeš metre visoko megakobro iz ljudskih pripovedi, noč je nevarna, ker tedaj okoli rovarijo mogočne kreature, Noctis pa tako bere cajtenge kot brska po pametnem fonu in maha z bridkimi viteškimi rezili. Eosova dimenzija je odbita in boleče nekoherentna, a po drugi strani privlačna in zanimiva ravno zato, ker ji dol visi za pravila. Če se ji zahoče, te bodo v enem trenutku ogrožale krempljave alienske beštije in v naslednjem morilski robotski stražarji žlehtnega imperija. Vtis je še bolj nor kot v znanstvenofantastičnem Xenoblade Chronicles za wii U. In če so si oblikovalci zamislili, da bo tvoj avtomobil sčasoma dobil krila in se prelevil v  nekaj, ob čemer bi Martyju McFlyu na mestu prišlo, tako pač bo. Navsezadnje frčeče vozilo v Final Fantasyju mora biti, tako kot valuta gil, jezdljive nojevske ptičurine chocobi, s katerimi je moč potovati in se udeleževati dirk, oseba Cid, oživitveni napoji phoenix downi in podobni klasični elementi.

Da ne bi kdo mislil, da so se Japonci normalizirali, je vdelana tale avtomehaničarka. Zastopa podjetje za izdelavo airbagov in izdelke nudi vsem.

Paraj, tolci, kuri
Kar ni klasično, je boj, ki povsem odvrže zavezanost starodavnemu poteznemu stanju na ločenem zaslonu. FFXV vpelje realnočasovno, arkadno sekljaško obračunavanje s sovražniki, ki evolvira pristop iz Type-0. Ko te tolovaji, ki so praviloma vidni na zaslonu, opazijo, se lahko z njimi pomeriš ali uideš. Noctis, ki ga nadzoruješ, medtem ko za ostale člane skrbi umetna pamet, ob tiščanju gumba za napad neprekinjeno udarja z izbranim orožjem. Tega je moč instantno menjavati, tako da recimo sredi kombinacije s hitrih nožičk preideš na težki meč, s katerim dokrajčiš barabo. Ni ravno Bayonetta, a se je treba vseeno podvizati. Enako važna sta blok, ki nudi možnost takojšnjega protinapada, in razporejanje v prostoru. Bodisi z običajnim tekom, bodisi s prežarčevanjem na želeno lokacijo, bodisi z visenjem z vročih točk, razporejenih okrog bojnega območja. Tam si Noctis povrne nekaj moči in izbere tarčo, h kateri bo švignil. 

Druga polovica igre skuša vpeljati srhljivost in poudariti skrivanje, kar pa gre pretežno po zlu. Neslavno trinajsto poglavje bi moralo biti predvsem krajše.

Na razpolago so tudi strelna orožja in magija, ki pa ni pretirano uporabna zaradi tega, ker vpliva na celotno območje. Tako se zlahka zgodi, da poleg grdavžev skuriš, zamrzneš ali elektrokutiraš zaveznike. Žarometi so zato uperjeni v mahedranje z rezili, ki poudarja preciznost, tajming in sodelovanje. Kot šef odprave namreč lastnoročno sprožaš specialke prijateljev, dočim se v borbah velikokrat zgodi, da s tem ali onim kameradom skupaj nagarbata pošast. Te so finalfantasyjevsko raznotere in tako nove kot tradicionalne. Segajo od katranskih prikazni iz tal prek čarobnih samurajev in mindflayerjev do orjaških žab, umetnih možicljev ter bajeslovnih prikazni, ki dostikrat opravljajo šefovske naloge. Pomeril se boš z godofwarovskim titanom, lovkasto prikaznijo iz mor, oklepljenim velevitezom z ustreznim velemečem, tacajočima mechoma … Včasih je treba drkati gumbe v skladu z navodili na zaslonu, toda hvalabogu se levji delež bitk izteče na običajen način.

Chocobi niso dolgo pod žarometi, toda dokler jih lahko kupiš kot prevozno sredstvo, se moreš z njimi udeleževati pravcatih tekem.

Ramuh smrduh
Boj se je avtorjem na splošno res posrečil in užival sem v malodane vseh obračunih. Tudi zato, ker se ti za spremembo ni treba garbati vsakih nekaj sekund, marveč se med vandranjem po svetu le redko zapleteš v obračune, ki jih ne zakriviš sam. In ker je moč vključiti čakalni način, ki samodejno vklaplja pavzo, med katero z merjenjem v sovrage vidiš njegove slabosti. Takisto je tu nelinearno vlaganje izkušenj v raznorazne veščine v več drevesih, ki omogoča, da Noctisa in kompanijo oblikuješ tako, kot hočeš: bojevniško, magično, podporno … 
Je pa res, da sem si na daljši rok zaželel več zloščenosti. Ob­račune v FFXV lahko okličem za 'simpatično kaotične', pri če­mer je drugi del označbe včasih pretiran. Kul je, da sredi bitk vse ropota in se bliska ter da moraš nemalokdaj predvidevati, kaj bo sovražnik storil, da se mu uspešno ogneš. Nakar svoje doprinesejo dinamična kamera in švigajoči prijateljčki. Toda zmeda zna postati tako huda, da sploh ne veš več, kaj se dogaja, akcija se začne zatikati in pogled se postavi tako debilno, da se več boriš z njim kot z neprijatelji. Namesto k vroči točki se teleportiraš v sredo najhujše gneče, kjer te svinježi gangrapajo. Hja, si misli veteran, ni problema, bom pa priklical megabeštije, kot je Ifrit, saj je to FF in so gotovo notri. Drži, in vstopne animacije šestih božanstev so spektakularne. Vendar jih ne pozoveš z opcijo v meniju, temveč o tem odločajo sami. Da pride belobradi mag Ramuh, ki elektrokutira kot Zevs z neba, je več možnosti v daljših bitkah, Shiva pa se prikaže, če je izpolnjenih kakega pol ducata pogojev. To pomeni, da astralno bitje nemara ne bo uletelo v šefovskem boju, temveč bo z zemljo zravnalo pet gizmov sredi šume, ker se mu bo tako spr­d­nilo. Hecno. 

Škoda, da tiholazenje ni bolje vpleteno v igranje in da ne moreš prevzeti neposrednega nadzora nad Noctisovimi tovariši. Tole bi nagarbal!

Vendarle se mi je najbolj zameril element, ki je z bojem povezan ohlapno: skrivanje. FFXV je razvoj za­čel pred desetimi leti in šel odtlej skozi več resnih pre­vetritev. Zato se v njem še vedno skrivajo ostanki starega dizajna, kar se pokaže v drugi polovici. Tam odprti svet stopi v ozadje in igra postane line­arna, česar načeloma ne zamerim. Problem je, da se to premočrtje med drugim udejanji v obliki lazen­ja po turobnih, temačnih in enoličnih kovinskih hodnikih, kjer je treba kot osamljeni, moči oropani Noctis neprestano tajiti za ovirami. Če si mislil, da je tiš­čanje k skalam in drevju, ki si se ga prej posluževal za sprotno obnovitev energije, le modna muha, se ga boš tu prenažrl. Demoni, s katerimi se boriš, pa te skušajo po doomovsko strašiti. Cenim poskus sp­remembe ritma in na kraju si deležen lepe zgodbene katarze, ki osmisli ljubavno fabulo. A vseeno so taki ostanki prejšnjih inačic projekta kontraproduktivni. Tega se avtorji očitno zavedajo, zato so ob številnih upravičenih pritožbah napovedali, da bodo razvpito trinajsto poglavje brezplačno predelali, v štorijo pa dodali nove prizore. Takisto kanijo priskrbeti new game +, sčasoma pa pride še plačljiv DLC.

Vsak od junakov ima lastnega konjička. Noctisov je luštno ribarjenje, ki doprinese tudi k drugim platem.

Svetlikavi kristal
Križem sem gledal še ob nekaj drugih 'posebnostih', na primer okornem skakanju, pri katerem se Noctis ne zna oprijeti nobenega roba, marsikdaj zgrešenih ocenah moči sovražnikov (epsko beštijo nalomiš kot malo muco, nakar te z divjostjo preseneti neki bojda levi monstrum) in nepovezanosti stranskih kvestov z osrednjo štorijo, kjer ni sledu o Witcherjevem genialnem prepletu. Toda kot celota me je XV navdušil, tako z akcijsko-taktičnimi bitkami kot z originalnim odprtim svetom in življenjsko tovarišijo, ki na ramena prevzame usodo sveta, a si še vedno daje high-five pred prikolicami in navdušeno vpije ob selfiejih. To je tista iskriva igrivost, ki jo je Final Fantasy vmes nekje pozabil – zdaj pa jo je spet na­šel.

Zgodba se osredotoča na ozko področje: kraljevičev prehod iz mladosti v zrelost, da bo lahko vladal. Tip je spešl, ker v nedrjih nosi kristalna krepela.

Final Fantasy XV
Square Enix za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 281
december 2016

84