Revija Joker - The Last Guardian

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » The Last Guardian
The Last Guardian

Sneti ima izkušnje z mačkami, psi in dojenčki. Pridejo mu jako prav.

Skozi leta se je zapomnljivih spremljevalcev in spremljevalk v videoigrah nabralo. Odisejada Joela v postapokaliptičnem The Last of Us je bila tako učinkovita, ker je moral skrbeti za punčaro Ellie, medtem ko se je Perzijski princ močno navezal na Eliko, detektiv Booker DeWitt pa v Bioshocku Infinite na Elizabeth. A bržda najbolj markantna umetna kamerada je ustvaril japonski oblikovalec Fumito Ueda v proslavljenih playstationovih izdelkih Ico in Shadow of the Colossus. Rahitična dečva Yorda in zvesti konj Agro sta bila lika, ki sta dejansko zasenčila junaškega fanta pod našim nadzorom. No, prišel je čas, da dekle in štirinožec predata soj žarometov čudaški beštiji Tricu, ki je prava zvezda devet let packanega Last Guardiana. In kot zvezdam pritiče, je strašansko muhasta …

Himalaja čudes
Poslednji zaščitnik se dogaja v taisti skrivnostni, peščeno-kamniti deželi kot ohlapna predhodnika. Med silnimi gorskimi vršaci in vrtoglavimi dolinami odganjajo tihi, zapuščeni templji, po katerih zavija le še veter. Zdi se, kot bi esenco Tibeta precedili skozi pravljično sito, kakor da je to dimenzija, ki jo je pobožal Budov mir. Ampak vse ni v najlep­šem redu, kajti globoko v votlini pod eno od počí se prebudi fantič. Strese z glavo, pogleda okrog sebe – in se zaz­re v oči neznanega bitja. Štirinožna, več metrov visoka kreatu­ra Trico ni videti ne sovražna ne prijateljska, pobič pa ji ne zna določiti porekla. Ušesa so mačja, tace ptičje in rep od podgane, prekrita je s perjem ter glavo nagiba pas­je. Tudi apetit ima volčji, kajti ko ji deček prinese svetleč sod, ki ga ima očitno rada, ga pohrusta, kot bi mignil. 
Še kopij, s katerimi je prešpikana, jo reši, in žival je nared, da nadebudneža v meniških oblačilih pospremi iz špilje. Med krušljive gradove in molčeče arene, spolzke skale in pršeče slapove, ozke brvi in zapahnjene duri. Na dogodivščino njunih življenj. Skupaj se bosta vzpenjala in padala, krvavela in se obtolčena pobirala, nazadovala in napredovala, vseskozi stremeč proti oddaljenemu nebu in najvišjim stolpom, ki se pnejo vanj. Kakor se na nevarnih odpravah rado zgodi, se bo med njima stkala posebna vez. Vez soodvisnosti, naklonjenosti in tovarištva, ki se ne razdre niti tedaj, ko ostanejo le še spomini. 

Last Guardian v malem: veličastna prepadna okolica, švohotni deček pod našim nadzorom in njegov ne prav ubogljivi štirinožni kompanjon Trico. Pridi no sem!

V slogi je moč
Po igralni srži je Last Guardian narejena po pravilih iz minulega desetletja, od koder izvira. Vodimo fantiča, ki s skakanjem in plezanjem premaguje okoljs­ke ovire, se vzpenja po lestvah in verigah, visi z robov ter se potaplja. Linearno napredovanje nemalokrat prekinejo negibna vrata, za katera je treba najti odpiralno ročico. Ta je običajno skrita za kakšno re­šetko ali v nadstropju, do koder iščeš eno in edino pot. Drugod moraš živali nujno prinesti jedačo, kar vključuje metanje sodčkov čez vrzeli v tleh in premikanje zabojev. Statične spretnostne ugankice dopolnjujejo fizikalne, kjer se v kletki kot hrček kotališ po tleh ali s klicanjem Trica v vodo povzročiš, da te gladina dvigne do prej nedostopnega stikala. 

Trico ti del igre pomaga s strelo in streli iz repa, kar usmerjaš z lučjo iz posebnega zrcala. S tem so hoteli poudariti mogočnost in čarobno posebnost beštije.

Kar igranje postavi stopničko više od utr(u)jene klasike, je povezanost človeka z živaljo. Domala vse, kar počneš, je namenjeno temu, da omogočiš pot naprej njemu, in obratno. Ko se mu na pot postavijo težke rešetke, posreduješ ti, in ko je pred vama navidez nepremostljiv prepad, je na vrsti on. Večkrat v teku približno petnajsturne avanture, ki razen nabiranja novih oblačil v zameno za nabrane skrite sode nima težjega načina oziroma new game plusa, te beštija reši pred sovražniki. To so oživljeni srednjeveški oklepi z modrimi očmi, ki proti dečku z daljave pošiljajo hromeče magične izstrelke, od blizu pa ga zgrabijo in ga hočejo odnesti skozi modra vrata, od koder ni povratka. Fante lahko pred njimi samo beži, se jim ogiba in se jih otresa, toda če jih zaloti Trico, jih kljub lučanju kopij in opletanju z meči razdeja, da je veselje. Uslugo mu pak vrne tako, da spleza do steklenega mozaika, obešenega v zraku, ki se ga zverinica boji in noče naprej, ter ga vržeš v prepad. Volk sit, himera cela. 

Pri obračunih z oklepljenci štirinožec usloči hrbet in kremplja po njih kot prava mačka. Še bolj simpatično je sonožno poskakovanje, ki je zanje dostikrat usodno.

Sreča brez vrvice 
Veličina in privlačnost te edinstvene, izredno likov­ne in kinematografske igre se ne pokaže v kakem revolucionarnem receptu in nevidenih igralnih prijemih, marveč na uvodoma omenjeni ravni: v odnosu med protagonistom in računalniškim spremljevalcem. Ta je, z eno besedo, edinstven. Že po sami posrečeni podobi in superiorni animaciji, s katero ti brž priraste k srcu. Način, kako Trico obrača glavo, dviga ušesa, voha, maha s tacami, zvija rep, otresa perjasto telo, cvili in tuli, je pravzaprav združek več domačih ljubljenčkov, kar ga naredi nepopisno očar­ljivega. To je tvoj osebni mehki prijatelj, po katerem lahko v slogu Shadow of the Colossusa plezaš, se mu postaviš na glavo, ga počohaš in mu naročiš, kam naj gre in kaj naj stori.

V igri z letnico 2016 ne pričakuješ, da boš ugledal tako puzlo z vlečenjem zabojev, kakršne so za sabo pustile mnoge stare serije v slogu Tomb Raiderja. A jo.

No, 'naročiš' v narekovajih. Sčasoma sicer dobiš več izrecnih povelj, kot so sedi, pojdi in skoči, ob čemer pobič simpatično poskakuje, maha in vpije. Vendar še zdaleč ni rečeno, da jim bo Trico prisluhnil, kar ga med pomagaško srednjo naredi za edinstvenega. Vic kompjuterskih kompanjonov je v tem, da storijo tisto, kar jim zapoveš, recimo dajo ravbarsko ali koga ustrelijo. Če se obotavljajo, jih obtožiš nesposobnosti in nedodelanosti. Za Trica pa privzeto ni rečeno, da bo izpolnil navodilo. Od njega bi rad, da se ti pridruži na grajskem balkonu, njega pa bolj zanimajo bakle na stenah. Hočeš, da nekam skoči, a on se čoha za uhlji. Želiš ga spraviti v temni predel, kajti z njegovimi čarobnimi očmi, ki menjavajo barvo v skladu z razpoloženjem, bi si razsvetlil pot – ni šans, Hans, gospod so zaposleni z ovohavanjem stebrov. Kleč je v tem, da se s tem krepi vtis njegove neodvisnosti in svojeglavosti, češ, nisi ti njegov gospodar, marveč te spremlja, ker se je tako odločil. In res imaš večkrat občutek, da nisi gazda ti, marveč on, tako kot si zna tvoje stanovanje v resničnem življenju prisvojiti pes ali maček. To ustvari čisto samosvoje vzdušje, v katerem sodelujeta neuklonljiva žival, za katero ne veš, če ni morda neke vrste robot ali android, ter od oka desetleten fantič, ki težko diha ob vsaki malo višji oviri in je brez vsakršnih junaških veščin. Še dobro, da ne rešujeta sveta, bi se mu slabo pisalo. 

Čutov ples
S tem v spregi gre dostikrat fantastična filmskost. Last Guardian se začne precej umirjeno ter tipično in na začetku se diviš predvsem veličastni arhitekturi templjev in utrdb, pripetih na gore. Toda v tej igri se skriva mnogo več. Dihjemajoči skoki med stebri med oblaki, kjer se tono težak Trico s plavutkastimi šapami mojstrsko oprijema meter širokih vrhov. Pre­goni, koder fant na beštiji beži s krušečih in ruše­čih se struktur. Epski boji (brez QTEjev!), ki bi sodili na platna multipleksa, ne na televizor. Nasprotje med temino zemljinih nedrij in osvetlitvijo višav, kjer po vseh tistih rovih in dvoranah malodane čutiš piš svežega vetrca na umazanem obrazu. Tempo izmenjavanja mirnih in napetih trenutkov, ki so nanizani s pretanjenim občutkom. Melodični izmišljeni jezik, ki ni edina vez z Icom in Colossusom. In epohalni iztek z znanstvenofantastičnimi elementi, ki te kljub nejasnostim pusti zevajočega, melanholičnega ter ožetega kot limona. To so prizori, ki ostanejo v tebi na enak način kot vrzel med gorovjem v Shadow of the Colossusu in skrivni vrtiček v Icu. 
Del tovrstnega vtisa odpade na Tricovo kompleksno animacijo in učinke, kot je kvazi HDR-osvetljevanje, zlasti efektivno ob sončnem zahodu, frfotanje perja na njegovem telesu in slično. Vnovič se vidi, da je Fumito Ueda mojstrki risar in animator. Del pa gre na rovaš postavljanja kamere in druge elemente, kot je minimalistična, skrbno sestavljena zvočna slika z izvrstnimi učinki ter ena najboljših inštru­men­talno-zborovskih glasbenih podlag zadnjega časa. Japonsko-ameriški skladatelj Takeshi Furukawa je ustvaril spremljavo za sladokusce, ki bi bila povsem doma v orkestralni dvorani. A kljub kvaliteti je uporabljena sporadično in premišljeno. 

Stekleni mozaiki Tricu preprečujejo vzpenjanje proti osrednjemu, modremu stolpu, saj se pred njimi plaši. A kdo jih je tja dal? In čemu? Iz strahu? Mar Trico to ve?

Iz luči v temino
V mnogočem je Last Guardian veličasten izmislek genialnega uma in avtorsko delo, v katerem zlahka prepoznaš Uedin dotik. Zato tolikanj bolj moti, da je tako nepopiljen in da marsikateri njegov gradnik več kot očitno datira v čase playstationa tri, če ne kar dve, na katerem sta nastala Ico in Shadow. Povsem tehnične težave zajemajo okorno fantičevo premikanje, ki nima zveze z njegovo življenjskostjo, nerodno plezanje po Tricu s stalnim zatikanjem, gumijasto animacijo rok (včasih se ti zdi, da ima namesto njiju dvoje čigumijev), obupno kamero, ki je ne­ubogljiva že zunaj, kaj šele v tesnih prostorih, in kilavo gladkost. Kolikor toliko trdnih trideset sličic na sekundo Guardian zmore šele na PS4 pro, medtem ko je na običajnem bliže dvajsetim, ob kompleksnej­ših prizorih celo niže. Ne gre za katastrofo, ker to ni hitra igra, kjer bi odločale milisekunde. Moteče je pa vseeno, zlasti v večjih obračunih proti koncu. 

Rudniški deli dajo vedeti, da je tod nekdaj cvetela napredna civilizacija, od katere pa je ostalo bore malo. Ko vidiš še konec, ti v ustih ostane grenak priokus.

Kaprice so tudi z dizajnom. Kakor je Zaščitnik nemalokrat vrhunsko sestavljen in tempiran ter vsebuje nekaj izvrstnih miselnih orehov, je drugebodi enostavno slab. Nikakor mu niso v ponos obupno zasta­­rele 'uganke', pri katerih moraš nekam vreči hrano za Trica, pri čemer zaradi nepreciznosti zlahka zgrešiš skalno polico, in domislica, da se nasprotnika, ki je zgrabil dečka, znebiš z besnim drkanjem gumbov. Slednje je utrudljivo in butasto že prvič, kaj šele v poznejši sekciji, ko se barabežev nabere cel kup. Tam sem se resno ustra­šil, da bo igrator med neartikuliranim kriča­njem zletel v steno.

Možnosti za to so se podeseterile pri Tricovi neubog­ljivosti. Razumem, da ima kreatura lastno voljo in da je igra zaradi tega nekaj posebnega. Kapiram tudi, da je treba z njo ravnati v rokavicah in ne pri­ča­ko­vati, da bo naročeno storila takoj. Sčasoma sem se navadil, da sem ji nekaj ukazal, nakar sem po­ča­kal, da je v svojem natrpanem urniku bolščanja v šp­ranje in vonjanja nadvse pomembnih rešetk našla čas za to. Ali pa, da sploh nisem rekel ničesar, temveč me je naprej ponesla na lastno pest. Tudi zaradi tega okolica ni prepredena z jasno označenimi policami, temveč je bolj organska, ker namesto tipskega ploščadenja dostikrat vskoči Trico. Vendar mi je na nekaj mestih njegova trdobučnost res ujezila. Zlasti tam, kjer so v igri hrošči, na primer pri plavanju skozi podvodne hodnike, pa tudi drugod. Ni namreč vedno očitno, kam je treba iti, in poskušanje na slepo ti lahko dodobra zagreni življenje. Ko pa je očitno, se beštija mestoma nikakor ne zna pripraviti k ukrepanju. Vidiš lojtro, vse, kar je treba, je, da se spremljevalec stegne do nje … in se noče. Vidiš ketno, ki visi s stropa: najprej porabiš deset minut, da spraviš Trica do nje, nakar prideš v slepo ulico. Takih fint ni malo in storitveno ter hitrostno naravnanim igralcem se zna Guardian hudo zameriti. Celo potrpežljivi se bodo kdaj vprašali, ali jih špil po doma­če povedano zajebava v glavo. Odgovor bo vča­sih žal pritrdilen.

Debele verige, kamnite stene v zelenkastih tonih, oprijemanje velikega bitja … Jap, to je žlahta Ica in Colossusa. Tu me Trico čaka, da bo potem megaskočil.

Viški in nižki
Devetdesetica Last Guardian ni, kajti preveč je v njem nerodnosti in nepopolnosti. Čeprav spomini ohranijo lepe plati in zavržejo trpljenje, da se čez čas v glavi oblikuje idealizirana inačica doživetja, je zoprnije prevelika merica. A obenem mi bo prav ta nebrušeni dragulj med vsemi letošnjimi igrami najbolj ostal v spominu. Naj bo na trenutke še tako siten in starikav, postreže z izvenserijskimi prizori in čisto posebnim, intimnim, poetičnim veličastjem, kakršen je tuj 'komercialnim' epom v slogu Uncharteda ter Titanfalla. Za nameček pa ti priskrbi tovariša, ki postavi nov mejnik življenjskosti spremljevalca v igrah in ga začneš pogrešati v trenutku, ko potemni ekran. 

The Last Guardian
Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 281
december 2016