Revija Joker - Wipeout

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Wipeout
Wipeout

Sneti

Bil je čas, kakšnih dvajset let je tega, ko futurističnih dirkačin ni manjkalo. V tisti nedolžnejši dobi je ultranaglost s štirikolesniki, vsemirskimi ladjami in čudaškimi mopedi otroško burila domišljijo. Stun Runner, Slipstream 5000, Megarace, F-Zero … in kakopak najslavnejša med vsemi, Wipeout. Špil, o katerem sem anale spisal v Jokerju 201, je zacementiral imidž prvega playstationa ne kot naprave za 'igrice', temveč kot vmesnika za okušanje sofisticiranih multimedijskih izdelkov prihodnosti. Drvenje s cigarami na raketni pogon, ki so lebdele tik nad tlemi, je bilo odeto v najsodobnejši stil in podloženo z nadmočno tehnoglasbo. Wipeout je kričal "To niso igrice, to so IGRE, in futura je njihova!", in tudi po njegovi zaslugi gamerstvo ni bilo nikdar več enako. Zdaj so 'future racers' sicer fusnota, časovna kapsula, ki se nikamor ne premakne in streže predvsem nostalgikom. A škoda bi bilo, če bi jih sodobni igričar spregledal. Sploh če so zapečeni v tako udarno rimejkers­­ko zbirko, kot je Omega Collection za PS4.

Rakete so se zaklenile na tarčo, kar je v redu. A zaradi hitrosti odvijanja bo ta vmes morebiti že poniknila za ovinek. Če si pomežiknil, si že zajebal.

Digitalno in fizično dostopni paket (slednjega so v omejeni seriji odeli v posnetek izvirnikovega ovitka) vsebuje dvoje naslovov. Eden je Wipeout HD z dodatkom Fury, ki je izšel pred devetimi leti za PS3. Drugi je pak Wipeout 2048 za prenosno PS vito iz leta 2012, ki je obeležil zaprtje Studia Liverpool, nekdanjega Psygnosisa. Oba frčita z brezpogojnimi 60 sličicami na sekundo, kar je izboljšava predvsem za 2048, ki je na viti občasno štekal. Šestdeset in pika, naj bo v običajni ločljivosti ali v 4K na PS4 pro, brez HDRja ali z njim. To ni grafič­no kurbirstvo, ampak temelj za surovo, v žile pritekajočo, suvajočo izkušnjo skrajnobrzinskega pičenja med stolpnicami velemest. Tistih, kjer ni nič posebnega, če je mimo nebotičnika potegnjena strma tuba, po kateri kot snete sekire letijo aerodinamično spotegnjena plovila. Vozniki so nevidni, kajti prave zvezde so ladje, razdeljene na firme (Feisar, Auricom, Qirex ...) in zveneče razrede, kot so venom, phantom in rapier. Privlačijo in pretijo z retromodernim dizajnom, na katere se oko lepi že v menijih. Kaj šele, ko s puhtečimi agregati v zadkih vratolomno pospešujejo do take mere, da so v zavojih obvladljive samo z rabo zračnih zavor za podrobno ostrenje nagiba. Poznajo tudi instantni turbo, ki jih spotegne skozi prostor-čas, in veliko kratkotrajnih orožij, od mitraljeza prek vodenih ter nevodenih raket do potresa, ki dvigne vse pred sabo. Vse to je treba pobrati v obliki bonusov, položenih na stezo. 

Če tekmuješ s sam s sabo oziroma z uro, si deležen drugačne barv­ne palete, ki okolico odene v 'VR-računalniške' barve. Dobrodošlo.

Wipeout HD s Furyjem tvori šestnajst prog, ki so reciklirane iz 'epizod' Pure in Pulse s PSPja. Nad tem smo vihali nos že koncem minulega desetletja. Bolje je v tem pogledu z inačico 2048, ki ima deset svežih in zahtevnejših stez z ožjimi deli ter ostrimi šikanami. Domala sleherno prizorišče v obeh paketih se mnogokrat razcepi in je zarisano mojstrsko, kar začutiš dokaj hitro. Če prej ne, tedaj, ko igraš kakšno konkurenčno igro tipa Formula Fusion, ki je proti Wipeoutom kot slaba šala. Plovil je skupaj 46 in prog 26, vrst dogodkov pa devet, od klasičnih dirk proti nasprotnikom in uri do stalnega pospeševanja, dokler se ne giblješ po robu človeške zaznave. Ta modus je domoval v vitinem 2048 in bil fantastičen že na njenem malem zaslončku; kaj šele zdaj na velikem teveju z obkrožujočim zvokom, ki oživlja vnovič nadudarni elektronski soundtrack! Na večjem ekranu laže loviš linijo in se nagibaš v ovinek, kjer lahko en sam drobec sekunde izven idealne črte ali pretiran dvig krilca že pomeni tresk v zid ali izlet v prepad. Vsaj če ne vključiš pomagal, ki začetnikom in tistim, ki se nočejo preveč truditi, pomagajo ostati celi. Orožja pa niso tako močna, da bi zagotovila zmago, marveč so bolj motilniki. Srž ostaja vešče dirkanje. 

V enem od modusov progo nasmetijo bombe, ki se jim je treba ogibati, čez čas pa dobiš energijo, da jih razsuješ. Še dobro, da ni tekmecev.

Omega Collection je paša za čute, ki čislajo stilizirano eleganco morebitne velemestne prihodnosti. Takisto je nekaj posebnega z igralnega stališča, vsaj če nisi seznanjen s futurističnimi dirkačinami. Morda se ti v laferrariju na Nordsch­leifu zdi, da drviš, toda Wipeout dostavi čisto neko drugo razsežnost brzine. Bolj razosebljeno in sterilno, a zato nič manj mogočno in pretresljivo. Še največji problem zato vidim v strukturni nenačičkanosti. Pozabi na zgodbo, odprt svet in podobne pritikline sodobnosti; tu si deležen treh karier, od katerih je tista v 2048 nekoliko bolj nelinearna, posamičnih tekem z nastavljivimi pogoji, lokalnega večigralstva za dva na razdeljenem ekranu ter dobro delujočega spletnega multija za osmerico živih udeležencev. Toda z nekaj razumevanja do starej­še štimunge in upoštevanja dejstva, da celotna pakunga košta ugodnih 30 ev­rov, to ob vsesplošni arkadnodirkaški slasti ne bi smelo igrati pretirane vloge. 

V praktično vsakem ostrejšem ovinku je priporočljivo uporabiti dodaten nagib. Toda ladjico hitro nagneš preveč, kar bistveno vpliva na izid.

Wipeout
Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 288
julij 2017